ZGODOVINA OPAZOVANJA URANA
Uran je 13. marca 1781 po naključju odkril William Herschel, ko se je trudil sistematično pregledati nebo.
Najprej je bil prepričan, da je to komet, a računi so kmalu pokazali, da gre za planet, ki se giblje daleč onstran
Saturnovega
tira.
Pravzaprav so ga videli že prej, vendar so mislili, da je še ena zvezda (prvo
zapisano opazovanje je naredil
John Flamsted leta 1690 in ga označil kot zvezdo 34 Tauri (bika)). Herschel ga je imenoval "Georgium Sidus"
(Jurijev
planet) v slavo svojemu patronu,
angleškemu kralju Juriju III; drugi so ga imenovali "Herschel". Ime "Uran" je
prvi predlagal
Bode v skladu z ostalimi planetarnimi imeni iz klasične mitologije, vendar ni
prišel v običajno rabo vse do leta
1850.
Uran je obiskalo samo eno vesoljsko vozilo, Voyager 2 24. januarja 1986.
URANOVA POT OKOLI SONCA
Uran je povprečno oddaljen od Sonca 2.870.990.000 km
(19,22AE).
Uran je maksimalno oddaljen od Sonca (afelij) 3.005.000.000 km, njegova
minimalna oddaljenost (perihelij) pa znaša 2.735.000.000 km. Ekscentričnost
Uranovega tira znaša 0,047; naklon tira pa znaša 0,77 stopinje (46 minut).
Obhodna doba ali revolucijski čas (doba, ki jo planet rabi za en obhod okoli
Sonca) je 30.684,9 dneva (84 let), zaradi naklona osi pa traja polarno leto kar
21 naših let. Srednja hitrost gibanja Urana po njegovi tirnici znaša 6,8 km/s.
PODATKI O PLANETU
Premer Urana znaša 51.118 km čez ekvator, nekoliko manj kot polovica
Saturnovega. Naklon njegove osi
znaša 98 stopinj. Masa Urana znaša 8,68×1025 kg, to je 14,6 Zemeljskih mas, volumen pa zaradi nizke
gostote 67
Zemljinih. Uranov albedo znaša 0,35.
Tako kot pri drugih planetih velikanih se tudi tu planet ne vrti kot togo telo,
zato je dolžina Uranovega
dneva (vrtilni čas) 17 ur in 14 minut, če gledamo čas zasuka magnetnega polja, oziroma 17 ur če gledamo
čas gibanja atmosferskih tvorb okoli osi. Srednja gostota je 1,27 g/cm3. Temperatura na površini Urana je
okoli -214 stopinj C. Ubežna hitrost znaša 22,5 km/s. Gravitacijska sila ali težnost je na površini Urana
podobna
Zemeljski in znaša 1,17 Zemljine težnosti.
V osnovi lahko trdimo, da je Uran podoben Jupitru ali Saturnu, le da nima
debelega plašča iz vodika.
Uranova atmosfera vsebuje 83% vodika, 15% helija in 2% metana ter druge pline. Uran je izrazite
modrikaste barve. Razlog je obilica metana v zgornjih oblakih, kjer metan vsrka rdečo svetlobo, krajše
valovne dolžine
pa odbija.
Uran obdaja debela plast, v kateri se plini mešajo z "ledom", predvsem vodnim,
amoniakovim in metanskim. Nad tem je atmosfera sestavljena predvsem iz vodika.
Sama površina je plinasta, predvsem iz vodika in metana, veliko je tudi ledu in
nižje ležečih kamnin. Ni lahko določiti, kje se neha atmosfera in se začenja sam
planet. Tudi ni gotovo ali je meja jedra ostra. Jedro naj bi bilo kamenito
sestavljeno predvsem iz silikatov.
Po pričakovanjih je Uran vir radijskih valov. Presenetljivo ob tem je dejstvo,
da je magnetna os zamaknjena za 58,6 stopinj od osi vrtenja. Poleg tega magnetna
os niti ne teče skozi središče planeta, saj ga zgreši za več kot 7500 km,
polarnost pa je obratna kot na Zemlji.
Uran obdaja sistem obročev. Razločili so 10 prstanov, ter širok obroč delcev
bliže planetu, kot je glavni sistem. Vsi prstanoi so zelo tankiin imajo ostre
robe. Debeli so okoli deset metrov in verjetno sestavljeni iz skal velikih meter
ali dva. Uranovi obroči so črni kakor prah in tudi niso simetrični, saj se
njihova širina spreminja od 20 km do 100 km.
Voyager 2 je odkril 10 majhnih satelitov poleg petih večjih, ki jih že poznamo.
Verjetno je, da obstaja še več manjših satelitov v prstanih. V zadnjem času je
bilo odkritih še 5 novih satelitov. Tako jih ima Uran že dvajset, kar je največ
v Sončevem sistemu.
OPAZOVANJE Z ZEMLJE
V jasnih nočeh je celo opazen s prostim očesom . Z majhnim teleskopom lahko opazimo majhen zelenkasti disk. Navidezni premer na nebu znaša od 3,1 do 3,7 sekunde. Najsvetlejša Uranova magnituda znaša +5,6.
URANOVI SATELITI
Uran ima 15 imenovanih lun ter še pet pred kratkim
odkritih, ki pa še nimajo imen. Ima jih največ od vseh ostalih planetov.
Uranove lune imajo v nasprotju z ostalimi telesi v sončnem sistemu, ki so
poimenovani po klasični mitologiji, poimenovanja po delih Shakespeareja in Popa.
Tvorijo dve izraziti skupini: 11 majhnih, zelo temnih lun, ki jih je odkril
Voyager 2 in 5 večjih (desno) ter štiri novodokrite ter precej bolj oddaljene.
Vse imajo skoraj krožne orbite v ravnini Uranovega ekvatorja (in zato velik kot
na ravnino ekliptike). Štiri zunanje imajo precej bolj eliptične orbite.