Jupiter

 

ZGODOVINA OPAZOVANJA JUPITRA

Jupiter je bil prvič omenil Ptolomej, kateri je opazoval in zapisal njegovo konjunkcijo z zvezdo Delta Cancri 3.

septembra leta 240 BC. Leta 1630 so bili odkriti glavni pasovi oblakov.
Tukaj pa se pojavlja vprašanje, kdo jih je prvi videl. Pojavlja se pet kandidatov, najverjetneje pa jih je prvi videl

Campani iz Bologne. Preostali štirje so Italijana Nicocolo Zucchi in G.D. Casssini, Anglež Robert Hooke in

Belgijec pater Gilles-Frabcois Gottingniez.
2. marca 1972 je NASA izstrelila vesoljsko plovilo Pioneer 10,z nalogo da leti mimo planeta Jupiter. 5. aprila pa

Pioneer 11 z nalogo, da poleti mimo Jupitra in Saturna. Pioneer 10 je letel mimo Jupitra 3. decembra 1973 in je

poslal bližnje posnetke Jupitra, ter jih poslal na Zemljo. Pioneer 11 pa je letel mimo Jupitra 2. decembra 1974.
5. septembra 1977 je bila izstreljena sonda Voyager 2, ki je letela mimo štirih planetov: Jupiter (1979), Saturn

(1981), Uran (1986) in Neptun (1989). 16 dni prej, 20. avgusta 1977 je bila izstreljena sonda Voyager 1, ki je letela mimo Jupitra (1979) in Saturna (1980).

Voyager 1 je bil najbližje Jupitru 5. marca 1979, Voyager 2 pa je bil najbližji Jupitru 9. julija 1979. Obe sondi sta skupaj posneli preko 33.000 slik Jupitra in njegovih petih največjih satelitov. Kvaliteta slik posnetih s kamerami z obeh sond, je bila 80 krat boljša od posnetkov, ki so jih poslali sondi Pioneer 10 in 11.

18. Oktobra 1989 je NASA poslala na pot sondo Galileo. Sonda je prispela v orbito okoli Jupitra Decembra 1995 in je pričela pošiljati slike Jupitra in njegovih satelitov. Posebna atmosferska sonda, ki je opremljena s senzorji, je bila ločena od Galilea in poslana v Jupitrovo atmosfero, kjer je zbirala podatke o atmosferi, sestavi oblakov in o temperaturnih spremembah.

 

JUPITROVA POT OKOLI SONCA

Jupiter je peti planet od Sonca in prvi planet med štirimi planeti velikani.
Jupitrova povprečna oddaljenost od Sonca je okoli 778.36 milijonov km. Njegova srednja hitrost gibanja po tiru je 13,07 km/s, sploščenost tira pa znaša 0,048.

Vrtilni čas (ekvatorialni) 9h 55m 21 s
Obratna vrednost mase (Sonce =1) 1047,4
Gostota (voda=1) 1,33
Masa (Zemlja=1) 317,89
Prostornina (Zemlja=1) 1318,7
Ubežna hitrost 60,22 km/s
Površinska težnost (Zemlja=1) 2,64
Povprečna površinska temperatura -150 °C
Sploščenost 0,06
Albedo 0,43
Najsvetlejša magnituda -2,6
Premer (ekvatorialni) 143 884 km
Premer (polarni) 133 700 km
Siderska perioda 4332,59 dneva
Povprečna tirna hitrost 13,06 km/s
Naklon tira 1° 18´ 15´´,8
Sploščenost tira 0,048
Navidezni premer največji 50´´,1
najmanjši 30´´,4

 

PODATKI O PLANETU

Jupiter je največji planet v našem sončnem sistemu. Njegov premer znaša na ekvatorju 143.884 km na polih pa znaša 133.700 km. Jupiter je zaradi hitrega vrtenja zelo sploščen saj njegov vrtilni čas znaša 9 ur 55 minut in 21 sekund. Zaradi tega je ekvator nekoliko izbočen. Polarni premer je več kot 10.000 km manjši od ekvatorskega premera. Pri Zemlji je ta razlika komaj 42 km.
Ubežna hitrost na Jupitru znaša 60,22 km/s.
Jupiter je močan vir radijskih valov. Nepričakovano so odkrili, da je dekametersko sevanje (valovne dolžine nekaj deset metrov) odvisno od tirnega položaja Jupitrovega najbližjega satelita Io. Vzrok za te motnje naj bi bili vulkanski izbruhi na Io.

Jupiter seva 1,7 toliko energije, kot bi jo lahko prejemal od Sonca. Vzrok za to je verjetno, da še ni imel časa izgubiti vse odvečne toplote, ki se je nakopičila v njem od njegovega nastanka pred 4 do 5 milijardami let. Domneva pa se tudi, da gre presežek na račun spremembe gravitacijske potencialne energije, saj se Jupiter počasi krči s hitrostjo manj kot milimeter na leto.

Jupitrova atmosfera je zelo razburkana. Plasti oblakov je več, od katerih je ena precej debela, sestavljena iz vodnih kapljic. Na Jupitru je težko določiti kje se konča atmosfera in kje je površina planeta. V višjih legah so oblačne plasti iz ledenih kristalov, kristalov amoniaka in kristalov amonijevega hidrosulfida.
 Osrednje tvorbe v Jupitrovi atmosferi so pasi in svetla območja, poleg njih pa še pege, zavoji in venci ter Velika rdeča pega, ki je navadno zelo izrazita. Jupiter se vrti diferencialno, to pomeni da se ne vrti kot togo telo. Osrednja pasova in močan vmesni ekvatorialni tok poznamo kot Sistem 1. Vrtilni čas sistema 1 je 9 ur 50 minut in 30 sekund, ostali del planeta pa 9 ur 55 minut 41 sekund.

Najslavnejša med vsemi tvorbami je Velika rdeča pega, ki ima ovalno obliko in ob največji velikosti meri 40.000 km in v dolžino 14.000 km tako da je bila večja od Zemlje. Velika rdeča pega je zelo nepredvidljiva saj je včasih opečnato rdeča, drugič barva zbledi in pega lahko za nekaj mesecev ali let popolnoma izgine.
        
 Jupitrovo osrednje jedro je silikatno, okoli 15 krat masivnejše od Zemlje, temperatura pa znaša okoli 30.000 stopinj C. Okoli jedra je debela lupina tekočega vodika, ki je tako stisnjen, da ima kovinske lastnosti. Plast tekočega mulekularnega vodika je še bolj oddaljena od središča, nad njo pa je plinasta atmosfera, ki je globoka okoli 1000 km in jo sestavlja v več kot 80% vodik. Večino preostalega je helij in sledovi drugih elementov, kot so vodikove spojine, amoniak in metan.

 

OPAZOVANJE JUPITRA IZ ZEMLJE

Opazujemo ga lahko z prostim očesom. S teleskopom lahko opazimo njegovo največjo posebnost Veliko rdečo pego. Najsvetlejša magnituda znaša -2,6.

 

JUPITROVI SATELITI

Jupiter ima 16 znanih satelitov, štiri velike Galilejeve lune in 12 majhnih. Jupiter se zelo počasi upočasnjuje zaradi plimnih vplivov Galilejevih satelitov. Prav tako iste plimne sile spreminjajo orbite lun in jih zelo počasi oddaljujejo od Jupitra. Io, Evropa in Ganimed so s plimnimi silami priklenjeni na 1:2:4 orbitalno resonanco in se njihove orbite sovpadajo. Tudi Kalisto bo del tega; v nekaj 100 milijonov letih bo priklenjen v to resonanco. Jupiter bo obkrožil v dvakratnem času Ganimeda in osemkratnem času Ie.

 

SATELIT razdalja
(1000 km)
polmer
(km)
masa
(kg)
odkritelj datum
Metis 128 20 9,56x1016 Synnott 1979
Adrastea 129 10 1,91x1016 Jewitt 1979
Amaltea 181 98 7,17x1018 Barnard 1892
Thebe 222 50 7,77x1017 Synnott 1979
Io 422 1815 8,94x1022 Galileo 1610
Evropa 671 1569 4,80x1022 Galileo 1610
Ganimed 1070 2631 1,48x1023 Galileo 1610
Kalisto 1883 2400 1,08x1023 Galileo 1610
Leda 11094 8 5,68x1015 Kowal 1974
Himalia 11480 93 9,56x1018 Perrine 1904
Lysithea 11720 18 7,77x1016 Nicholson 1938
Elara 11737 38 7,77x1017 Perrine 1905
Ananke 21200 15 3,82x1016 Nicholson 1951
Carme 22600 20 9,56x1016 Nicholson 1938
Pasiphae 23500 25 1,91x1017 Melotte 1908
Sinope 23700 18 7,77x1016 Nicholson 1914

Vrednosti za manjše lune so približne.


IO

Io je Jupitrov satelit in geološko najbolj aktivno telo v našem osončju. Odkrila sta ga Simon Marius in Galileo Galilei;

januarja 1610 skupaj s Kalistom, Ganimedom in Evropo. Od teh štirih lun leži Io najbližje Jupitru. Njegova povprečna

razdalja od Jupitra je okrog 421.000 km, med njim in planetom pa se nahajajo še štirje manjši sateliti. Io se zavrti okrog

Jupitra v 42 urah in 27 minutah. Njegov premer znaša 3630 km in ima 3,55 kratno gostote vode. Površinska temperatura

je okrog -143 stopinj C, v bližini vulkanskih erupcij pa okrog 27 stopinj C.

 

Njegovi bruhajoči vulkani so bili prvič opaženi takrat, ko je mimo njega letela vesoljska sonda Voyager 2, leta 1979. To je

bilo veliko presenečenje za znanstvenike, čeprav so nekateri napovedovali to odkritje. Pričakovali so, da se bo v notranjosti

 satelita zaradi vpliva Jupitra, Ganimeda in Evrope ustvarjalo takšno trenje, da bo satelit v notranjosti delno raztopljen.
Površina satelita je nenavadne oranžne barve, s svetlimi in temmnimi območji. Nekaj njegovih vulkanov bruha v orbito velike

 količine plinov in prahu. Na površini so najbolj opazne kaldere vulkanov in potoki tekočega materiala, prav tako pa obstajajo tudi vzpetine, ki so visoke tudi do 10 km. Na površini niso vidni udarni kraterji meteoritov, zaradi stalno spreminjajoče se površine.

 

 

EVROPA

Evropa je najmanjša od štirih Galilejevih lun. Odkrila sta jo Simon Marius in Galileo Galilei januarja 1610 skupaj z Kalistom,

Ganimedom in Io. Glede na njeno velikost je Evropa gladka, kot biljardna krogla. Od daleč izgleda površina Evrope, kot

sprepokana jajčna lupina. Njena svetla površina je prekrita z razpokami, ki izgledajo kot črte. Razpoke so dobile temno barvo

zaradi umazanega ledu, pomešanega z nižje ležečimi kamninami. Te razpoke merijo v širino do 70 km, v dolžino pa do 1000 km.

Nekatere razpoke so plitve, druge pa so prave kotline ali kanjoni in segajo do 100 metrov pod površino. Obstajajo pa tudi manjša

območja, kjer je bilo možno opaziti staljen led. Obstaja manjše število nizkih kraterjev kar pomeni, da je površina Evrope zelo

mlada in je bila v preteklosti aktivna.
Evropa ima gostoto 3.04 krat večjo od gostote vode in znaša okrog 3,01 g/cm3. Predvidevajo da je sestavljena večinoma iz

kamenja, s plaščem sestavljenim iz vodnega ledu, ki je debel okrog 75 do 100 km. Astronomi predvidevajo, da je Evropo včasih

prekrival ocean, ki je pozneje zmrznil. Ker se je led pri tem razširil, so nastale zaradi notranjih napetostih razpoke po površini. Ta

ocean, ki je sedaj v sendviču med plaščem in površjem bo zaradi toplote, ki jo oddaja Evropa ostal tekoč še par milijonov let,

dokler se ne bo satelit čisto ohladil.
Evropa ima zelo tanko atmosfero sestavljeno iz molekul kisika, s pritiskom na površini, ki je enak miljoninki pritiska Zemljine

atmosfere na površju.

 

 

GANIMED

Ganimed je največji satelit v našem Sončnem sistemu in s prememerom 5276 km večji od planeta Merkur. Odkrila sta ga

Simon Marius in Galileo Galilei januarja 1610 skupaj z Kalistom, Evropo in Io-m. Povprečna razdalja od planeta znaša

1.070.000 km, za en obhod okrog Jupitra pa potrebuje nekaj več kot en teden. Njegova gostota znaša okoli dvojno vrednost

gostote vode (1,94g/cm3), tako da je verjetno sestavljen iz kamnitega jedra in iz debelega ledenega plašča, kateri je verjetno

sestavljen iz vodnega ledu in silikatov.
Na Ganimedu verjetno ne obstaja atmosfera, vendar so zadnja raziskave odkrile, da ima satelit na površini ozon, ki pa je v

primerjavi z količino, ki je na Zemlji zelo majhen.
Površina Ganimeda je zelo razgibana, saj na njej obstajajo hribi, doline in kraterji.
Deloma je površina Ganimeda temna in močno posuta s kraterji. Svetlejša območja so napolnjena s paralelnimi jarki, ki so

globoki okoli sto metrov in se raztezajo na tisoče kilometrov. Ti jarki so verjetno nastali zaradi tektonskih procesov v

preteklosti.

 

 

 

 

 

 

KALISTO

Kalisto je drugi največji satelit v našem osončju in je večji od naše Lune. Odkrila sta ga Simon Marius in Galileo Galilei januarja

1610 skupaj z Evropo, Ganimedom in Io-m. Od Jupitra je oddaljen 1.880.000 km in meri okrog 4.820 km v premeru.
Na Kalistu ni opaziti nobene atmosfere. Kalisto ima najnižjo gostoto Galilejskih satelitov, ki znaša približno 1.86 g/cm3, kar daje

slutiti na kamnito jedro in debel plašč sestavljen iz ledu. Površina Kalista je precej temna, verjetno sestavljena iz umazanega ledu

 ali tankega kamnitega sloja.
Od nastanka Sončnega sistema je bil Kalisto izpostavljen toči meteoritov in drugih vesoljskih teles in spada med objekte z največ

kraterji na svoji površini. Kraterji in obdajajoči koncetrični pasovi so edine tvorbe, ki se pojavljajo na površini. Kotanje kraterjev

 so zaradi delovanja ledu čez geološko obdobje skoraj izravnane s površjem.
Največja kotanja, ki je nastala zaradi udarca meteorita je Valhalla, katere premer znaša okoli 3000 km. Druga največja kotanja

se imenuje Asgard in meri v premeru okoli 1600 km.
Plašč Kalista je debel okrog 200 km, pod njim pa naj bi se nahajal slan ocean z debelino okrog 10 km, ki naj bi pokrival jedro,

ki je sestavljeno pretežno iz kamenja in manjšim delom ledu.

 

 

 

 

NAZAJ