ZGODOVINA OPAZOVANJA VENERE
Venero poznamo že iz prazgodovinskih časov. Za Venero se je v starih časih mislilo, da sta to dve telesi Eosphorus kot jutranja zvezda in
Hesperus kot večerna zvezda. Vendar so
že grški astronomi ugotovili, da je to samo en planet.
Ko gledamo Venero skozi teleskop, nam kaže faze, ki so bile pomemben dokaz
Kopernikove heliocentrične teorije.
Prvo vesoljsko vozilo, ki je obiskalo Venero, je bilo Mariner 2 leta 1962.
Kasneje so še sledila Mariner 5 leta 1967 in Mariner 10 leta 1974,
katera sta samo letela mimo Venere. Sledili so še Pioneer Venus1 in Pioneer Venus2, ki sta se tudi spustili na površino planeta. Ameriška
sonda ki je 10. avgusta 1990 vstopila v orbito okrog Venere je Magellan. Sovjetska zveza je na Venero poslala več avtomatskih sond, med
njimi tudi sondi Venera 9 in Venera 10, ki sta tudi pristali na površini Venere.
VENERINA POT OKOLI SONCA
Venera je od Sonca povprečno oddaljena okoli 108,2 miljona km. Njen obseg okoli 12.100 km, njena masa in gostota pa sta 81% in 90% Zemljine. Venera obkroži Sonce v 224,7 zemeljskih dnevih in se vrti okoli svoje osi zelo počasi. Vrtilna doba, okoli 243 dni, je daljša od časa, ki ga potrebuje za obhod
okoli Sonca (224,7 dneva). Venerin dan je tako daljši kot njeno leto.
PODATKI O PLANETU
Venerin premer znaša 6.052 km (95% Zemljinega premera). Njena masa znaša 4.87×1024(81,5% Zemljine mase).
Zaradi zelo počasne rotacije Venere okoli svoje osi, traja dolžina dneva na Veneri 234 zemeljskih dni. Venera rotira v retrogradni
ali obrnjeni smeri, glede na večino ostalih planetov. Za opazovalca na Veneri vzhaja Sonce na zahodu in zahaja na vzhodu, seveda
če ga oblačno ozračje popolnoma ne zakrije. Razen tega sta periodi Venerine rotacije in orbite tako sinhronizirani, da se Venera
vedno kaže z isto stranjo Zemlji, ko sta si planeta najbližja. Ali je to posledica resonance ali pa le naključje, tega ne vemo.
Venerina povprečna gostota znaša okoli 5,24 g/cm3 in je tretje najgostejše telo v našem osončju.
Venera se razlikuje od Zemlje zaradi ekstremno visokega površinskega tlaka, ki nastaja zaradi debele atmosfere z gostimi oblaki.
Tlak na površini Venere je okoli 90 atmosfer(kg/m2), kar je 88 krat več, kot je na površini Zemlje(na Zemlji je tak tlak v
oceanih na globini 1.000 m).
Venera ima debeli sloj atmosfere, ki na površini planeta povzroča visoko
površinsko temperaturo in veliki površinski tlak, zaradi procesa v atmosferi,
sestavljene iz ogljikovega dioksida, ki ga imenujemo topla greda. Ta
proces povzroča, da je temperatura na Veneri okoli 470 stopinj C, torej je bolj
vroče kot na Merkurju, čeprav je bližji Soncu.
Ubežna hitrost znaša 10,4 m/s(na Zemlji znaša 11,18 km/s). Venerin
težnostni pospešek je 90% zemeljskega težnostnega pospeška. Magnetno polje
na Veneri ne obstaja.
Venera ima stabilno atmosfero in gost sloj oblakov,ki
so večinoma na višini od 45 do 60 km. Večino atmosfere predstavlja ogljikov
dioksid, ki sestavlja 98% atmosfere, 2% pa sestavlja dušik, pojavljajo pa se
tudi helij, neon, in argon. Oblaki pa so pretežno sestavljeni iz žveplene
kisline. V vrhovih oblakov so vetrovi zelo močni (preko 350 km/h), na površini
pa precej šibki, ne več kot nekaj km na uro. Venerin albedo znaša 0,72.
Venera je imela verjetno nekoč velike količine vode tako kot Zemlja, toda potem
je vsa izparela. Danes se še najde voda samo v obliki mulekul vode.
Površina Venere je stara okoli 800 miljonov let.
Sestavlja ga večinoma slabo razgibani relief.
Pojavljajo se planote, gore do 10.800 m nad najnižjo točko in doline globoke do
2.900 m.
Na površini Venere obstaja nekaj globokih depresij: Atalanta Planitia,
Guinevere Planitia, Lavinia Planitia. Ima tudi dve območji z velikimi višinami:
Ishtar Terra na severni polobli (okoli velikosti Avstralije) in Aphrodite Terra
čez ekvator (okoli velikosti Severne Amerike). Notranjost Ishtar Terre ima
visoko planoto Lakshmi Planum, ki jo obkrožajo najvišje gore na Veneri med
drugim velikanski Maxwell Montes, ki se dviga 10 km nad povprečno Venerino
površino.
Podatki dobljeni iz vesoljskih sond kažejo, da je
precejšen del površja Venere pokrit z lavinimi tokovi (eden od njih je dolg
6.000 km in je najdaljši v Sončnem sistemu). Je tudi nekaj ščitastih vulkanov
(podobnih tistim na Havajih), kot je Sif Mons . Pred kratkim predstavljena
odkritja kažejo, da je Venera še vedno vulkansko aktivna, toda na samo nekaj
vročih točkah. Na večini predelov je bila geološko mirna vsaj nekaj sto
milijonov let.
Podoba meteoritskih kraterjev je podobna, kot na Zemlji in nakazuje na aktivne
geološke procese, kot so potresi in erupcije vulkanov. Zaradi goste atmosfere
večina meteoritov zgori preden pade na površje. Zaradi tega je najmanjši
meteoritski krater širok 3 km.
Lupina Venere je alkalno-bazaltna in vsebuje kalij. Zanimivo je da so na Zemlji take kamnine v globokih plasteh skorje ali v oceanskih jarkih. Jedro Venere je sestavljen pretežno iz železa, njegov polmer znaša okoli 3.000 km.
OPAZOVANJE VENERE Z ZEMLJE
Venera je običajno vidna s prostim očesom. Včasih
(nepravilno) jo imenujejo kot "jutranja zvezda" ali Danica in "večerna zvezda"
ali Večernica. Poleg Sonca in Lune je najsvetlejše nebesno telo na nebu. Venerin
sij znaša -4M (magnitude). Venera je od Sonca navidezno oddaljena največ
47 stopinj. Njen navidezni premer na nebu znaša od 10 do 60 sekund.
Venerina oddaljenost od Zemlje niha med 41 milijonov in 275 milijonov km.