ZGRADBA ZEMLJE
Zemeljska skorja sestoji iz litosferskih plošč (devet večjih in okoli 20 manjših). Gostota skorje znaša od 2,6 do 3,3
g/cm3 kar je povprečna gostota večine kamnin.Litosferske plošče so v kontinentalnem delu večinoma zgrajene iz
granita (SiAl) in debele do 80km, v oceanskem delu pa iz težjega bazalta (SiMa) ter so debele okoli 12km. Zaradi
lavinih tokov v globinah Zemlje se litosferske plošče premikajo. Teorijo o potovanju litosferskih plošč (teorija o
tektoniki plošč) je postavil Alfred Wegener leta 1915. Na mestih kjer se plošče razmikajo (npr. Srednjeatlantski
hrbet) nastaja nova zemeljska skorja, na mestih kjer se plošče približujejo (npr. Marianski jarek) pa se tanjše
oceanske plošče podrivajo pod debelejše kontinentalne. V globinah se oceanske plošče raztalijo. Med ploščami
lahko pride tudi do bočnega trenja (prelomnica Sv. Andreja pri San Franciscu) ali čelnega trčenja (trk Indijske
podceline z Azijo ter nastanek Himalaje).
Skorjo in magmatsko plast imenujemo s skupnim imenom litosfera. Magmatska plast je del zgornjega plašča. Gostota plašča znaša od 3,3 do 6,7 g/cm3. Zgornji plašč naj bi bil predvsem iz olivina in piroksina, spodnji pa iz silicija, magnezija, kisika, železa in aluminija.
Zunanje jedro naj bi bilo tekoče, notranje pa trdno. Sestavljeno naj bi bilo predvsem iz niklja in železa. Gostota jedra je ocenjena na 10 do 15 g/cm3. Temperatura v središču jedra naj bi bila okoli 7500K.
Zemlja je najgostejše znano telo v našem osončju. Kemična sestava Zemlje po masi: 34,6% železo, 29,5% kisika, 15,2% silicija, 12,7% magnezija, 2,4% niklja, 0,05% titana.
ZEMELJSKO POVRŠJE
Oblikujejo ga enodogene in eksogene sile. Vzrok za endogene sile so podzemni tokovi magme, ki premikajo litosferske plošče. Posledica gibanja litosferskih plošč so gubanja površja, prelomi, potresi in ognjeniška aktivnost. Eksogene sile so preperevanje, denudacija, erozija in akumulacija. Eksogeni procesi izničujejo posledice endogenih sil.
PODATKI O PLANETU
Obhodni čas | 365,3 dni |
Vrtilni čas | 23 ur, 56 minut in 4 sekunde |
Sploščenost tira | 0,017 |
Naklon tira | 0 |
Naklon osi | 23,4 stopinj |
Ubežna hitrost | 11,18 km/s |
Masa | 5,97 x 10 na 24 kg |
Gostota | 5,52g/cm3 |
Gravitacijski pospešek | 9,8 m/s2 |
Površinska temperatura | 22 stopinj C |
Albedo | 0,36 |
ATMOSFERA
Je plinast plašč okoli Zemlje, ki oslabi in vpije sončevo ali kozmično sevanje. Atmosfera vsebuje 77% dušika, 21% kisika, 0,93% argona, 0,03% ogljikovega dioksida, ozon, vodne pare, prašne delce. Kemična sestava zraka se od morske gladine do velikih višin načeloma ne spreminja bistveno, zato pa se spreminja gostota (vsakih 5.000 metrov se gostota prepolovi).
Plasti atmosfere:
Troposfera - | 0-12km (8km nad poli do16km nad ekvatorjem) |
Stratosfera - | do 50km (v tej plast je ozonska plast) |
Mezosfera - | 50 do 80 km |
Termosfera - | 80 do 800 km (v tej plasti je ionosfera) |
Eksosfera - | nad 800km |
ZEMLJIN SATELIT
Luna je edini Zemljin naravni satelit in nam najbližje nebesno telo. Zaradi tega
je tudi vedno
privlačil pozornost ljudi. Pravilnost njegovih faz se je že v začetku človeštva uporabljala za
merjenje časa. Srednja odaljenost Lune od Zemlje znaša 384 000 km. Njegova krožnica je
eliptične oblike. Premer našega naravnega satelita je 3476 km. Po svoji velikosti je Luna eden
izmed največjih
satelitov v Sončnem sistemu. Masa Lune je 81 krat manjša od mase Zemlje.
Teleskopska opazovanja so nam že davno pokazala da Luna nima atmosfere.
Vesoljski poleti
in spust prvih ljudi na Luno so to popolnoma potrdili. Zaradi tega na Luni ni vode ali katerekoli
druge tekočine. Njegova gravitacijska sila je mala in ne more zadržati mulekule plinov. Tudi če
bi voda obstajala, bi izparela pod vplivom Sončnega sevanja in na koncu bi pobegnila v vesolje
v obliki vodne
pare.
Že z prostim očesom je mogoče opaziti osnovne oblike reliefa na Luni. To so
velike temne površine, katere so si ljudje v preteklosti napačno predstavljali
kot morja. To so v bistvu velike ravne površine. Ko se pogledajo skozi teleskop,
se opazi da so spresekane z velikim številom kraterjev, razpok in brazd.
Najzanimivejše oblike reliefa so kraterji. Premeri se jim gibljrjo od nekaj
metrov do 240 km (Klavius in Grimaldi). Ti kraterji imajo ponavadi izgled
krožnih površin zagrajenim s prstanovim zidom. V središču se pogosto nahaja
vzpetina. Poleg kraterjev imamo na Luni tudi planinske verige in kanjone.
Največ podatkov o Luni je bilo dobljeno od prvih vesoljskih poletov k njej.
Najprej so podatke prenašale ameriške in ruske sonde, pozneje pa tudi ljudje, ki
so bivali na njej. Nova raziskovanja so pokazala, da je eno število kraterjev
vulkanskega porekla in da so nastali v zgodnji zgodovini Lune. Drugi, večinoma
manjših dimenzij, pa so nastala z udarci meteoritov v tla Lune. Raziskovanja
koščkov Luninih kamenin so pokazala, da so nekatere kamenine stare 4,6 miljard
let.
Polmer | 1738 km |
Površina | 3,796×107 km |
Prostornina | 2,199×1010 km3 |
Masa | 7,35×1022 kg |
Povrprečna gostota | 3,34 kg/dm3 |
Gravitacijski pospešek na površju | 1,61 m/s2 |
Srednja odaljenost od Zemlje | 384400 km |
Povprečna hitrost na tiru | 1,02 km/s |
Druga kozmična hitost | 2,4 km/s |