1. LiT natečaj - Mateya
Mateya - Zgodba, ki jo piše življenje
Vsak človek ima svoje življenje in piše svojo zgodbo, ki se lahko različno razplete...
Moja je še nedokončana, a vendar polna preobratov in čustev, ki jih ne doživi vsak...
Imela sem otroštvo katerega slika pa je že zbledela... Spominjam se le drobcev iz tistih razposajenih let, ko nismo imeli skrbi in problemov... Bili smo preprosti otroci, ki so v svoja srca vnašali le toplino nasmehov in dneve lesketajočih barv. S časom smo prerasli v večje otroke, ki so se pričeli šolati in spoznavati realno življenje. Sama sem kaj kmalu spoznala, da je prave prijatelje zelo težko najti, kaj šele obdržati. Velika večina te pozna samo takrat, kadar jim gre za lastno korist in preprosto ne poznajo besede Hvaležnost... Njihovi obrazi skriti za nevidnimi maskami, maskami ki jih opazi le srce. Le to pa je prevečkrat prepolno ljubezni, zato ne opazi noči, ki se prikrade za dnevom. Opazuje le drobne zvezdice in luno, ki ti tiho osvetljujejo pot... Kaj kmalu zaideš v slepo ulico, kjer je le nebo prekrito s temnimi oblaki. Blodiš in ne veš kam, ne kod in h komu... Po dolgem iskanju pa le najdeš ulično svetilko, ki te bo vedno spremljala ob poti. Ta svetilka simbolizira vse tiste osebe, ki vedo, da je prijateljstvo eno tistih vrednot s katerimi se ni za igrat.
Ob poti te spremlja tudi roža, tako imenovana družina. Le ta se lahko večkrat obrne proti tebi in upočasni svojo rast. A še vedno je tam in ti pomaga da odrasteš. A kaj če eden izmed cvetov nenadoma odpade? Groza, strah, ropot, tresk, žalost, srh, grom, udarec strele in tišina...
Drugi cvetovi pričnejo veneti in povešajo svoje glave h tlom. Občutek, da si mrtev, medtem ko tvoje telo še vedno funkcionira. Telo se vije naprej po poti, a misel uhaja nazaj h življenju... Ponovno val morja izbriše vse sledi v pesku... Naprej moram sama! Tavam ob obali so prve skale, kjer sedem, da bi si opomogla. Sedim, ko mimo mene prikoraka Nekdo, ter mi poda roko... Sedaj pot nadaljujeva v dvoje. A že ob prvem pomisleku, da korakam v napačno stran, se odcepim in uberem navidezno lahko pot – pot svobode ... katera kasneje povzroča bolečine. Borim se... končno pa se le udam v usodo, ki mi jo je namenilo življenje.
... kot škrat stopicljam pod človeškimi nogami in dovolim, da hodijo po meni. To pa le zato ker še vedno verjamem v pravljične konce... in ko zagledam tebe... zares začutim moč pravljičnih bitij...
A pravljica se kaj kmalu lahko zaključi s tragičnim preobratom...
Nedokončana zgodba se piše naprej...
Moja je še nedokončana, a vendar polna preobratov in čustev, ki jih ne doživi vsak...
Imela sem otroštvo katerega slika pa je že zbledela... Spominjam se le drobcev iz tistih razposajenih let, ko nismo imeli skrbi in problemov... Bili smo preprosti otroci, ki so v svoja srca vnašali le toplino nasmehov in dneve lesketajočih barv. S časom smo prerasli v večje otroke, ki so se pričeli šolati in spoznavati realno življenje. Sama sem kaj kmalu spoznala, da je prave prijatelje zelo težko najti, kaj šele obdržati. Velika večina te pozna samo takrat, kadar jim gre za lastno korist in preprosto ne poznajo besede Hvaležnost... Njihovi obrazi skriti za nevidnimi maskami, maskami ki jih opazi le srce. Le to pa je prevečkrat prepolno ljubezni, zato ne opazi noči, ki se prikrade za dnevom. Opazuje le drobne zvezdice in luno, ki ti tiho osvetljujejo pot... Kaj kmalu zaideš v slepo ulico, kjer je le nebo prekrito s temnimi oblaki. Blodiš in ne veš kam, ne kod in h komu... Po dolgem iskanju pa le najdeš ulično svetilko, ki te bo vedno spremljala ob poti. Ta svetilka simbolizira vse tiste osebe, ki vedo, da je prijateljstvo eno tistih vrednot s katerimi se ni za igrat.
Ob poti te spremlja tudi roža, tako imenovana družina. Le ta se lahko večkrat obrne proti tebi in upočasni svojo rast. A še vedno je tam in ti pomaga da odrasteš. A kaj če eden izmed cvetov nenadoma odpade? Groza, strah, ropot, tresk, žalost, srh, grom, udarec strele in tišina...
Drugi cvetovi pričnejo veneti in povešajo svoje glave h tlom. Občutek, da si mrtev, medtem ko tvoje telo še vedno funkcionira. Telo se vije naprej po poti, a misel uhaja nazaj h življenju... Ponovno val morja izbriše vse sledi v pesku... Naprej moram sama! Tavam ob obali so prve skale, kjer sedem, da bi si opomogla. Sedim, ko mimo mene prikoraka Nekdo, ter mi poda roko... Sedaj pot nadaljujeva v dvoje. A že ob prvem pomisleku, da korakam v napačno stran, se odcepim in uberem navidezno lahko pot – pot svobode ... katera kasneje povzroča bolečine. Borim se... končno pa se le udam v usodo, ki mi jo je namenilo življenje.
... kot škrat stopicljam pod človeškimi nogami in dovolim, da hodijo po meni. To pa le zato ker še vedno verjamem v pravljične konce... in ko zagledam tebe... zares začutim moč pravljičnih bitij...
A pravljica se kaj kmalu lahko zaključi s tragičnim preobratom...
Nedokončana zgodba se piše naprej...