2. LiT natečaj - Free bird

Zemlja, človeštva svet,
mar je to edini planet?
Planet, ki se s silo vrti,
in nikoli pri miru ni?

Tu smo naseljeni,
na celini zeleni,
majhni kot pika,
podoba spreminja se – vedno premika.

Puščave v osami,
v vsej svoji slavi,
oceanov globin zakladi,
plešejo v svoji paradi.
Sonce in luna sveti za nas,
zvezde na nebu, ne le za okras.
Dviga se plima,
menja se klima,
in spušča oseka,
na jugu pripeka.
Gore, hribi, doline, gozdovi,
v njih in na njih narave glasovi.
Nad njimi gromi mogočni oblak,
prikrije svetlobo, posledica - mrak.
Strele in blisk sproščajo jezo,
bogovi viharjev ustvarjajo tezo.
Le kam naj bi zdaj valove poslali,
tja, kjer bi ljudje nedolžno iskali.
Iz vulkanov izliva peklenska se lava,
načenja, rojeva se nova narava.
Rudniki z zrni zlatega sija,
zahrbtnost in vojne zanj – krvava morija.
Bizarne rastline, zdravilni sokovi,
pomešane vode, deroči slapovi.
Atoli mnogih, koralnih čudes,
tropski labirinti razkošnih dreves.

Smo že se učili,
vendar v sili,
namesto tega,
vzljubimo ga!
Naš majcen diamant, biser, kristal,
prostor vseh nas, vreden zahval.
Privlačnost te Zemlje,
razsežnost prostora,
potujemo čeznjo,
bežimo iz zapora.



Nasproti počasi sestopamo v čas,
poletje nestrpno že čaka na nas,
da nam da občutek čiste svobode,
da nas popelje v hladne že vode.

Kmalu bo konec mrzle te zime,
ledenega vetra in puste klime,
priplesal bo zopet topel k nam zrak,
nič več hitenja, vse lažji korak.

V krošnjah dreves, visoko pod nebom,
vejevja njih les in senca teles.
Misli globoke, globje od korenin,
ki rastejo iz planin, pa vse do dolin.
Porajanje njih ob zvokih narave,
se senca izgubila bo v nežnosti trave.
Vonj, ki obujal bo sladke spomine,
otroških let čar povzročal skomine.

Veter v laseh, ki krožil bo v loku,
valovi globine v mirnem poskoku,
duše sledile vsak svojemu toku,
z mislim nekje na daljnem otoku.

Temne večere zamenjal bo dan,
črnih noči bo vedno vse manj,
namesto zastora odtenki čarobni,
skoz njih pa sijaja žarki svetlobni.

Polni želja in pričakovanj,
podali se bomo na drugo stran sanj,
tam kjer čutili se bomo svobodni,
prišel bo čas poletja usodni.



Letijo, lebdijo, letijo oblaki,
kot v vesolju vrteči planeti,
enkrat so svetli, drugič moreči,
prekrijejo žarek sonca svetleči.
Pogled tam visoko, čar, ki slepi,
magičnost barv zapleše v oči.
Potuješ neznano proč v daljave,
v sončne in tople skrivnostne kraje.
Koliko časa porabiš do tja,
če šteješ se vleče kot siva megla.
Blažen si človek, če sanje živiš,
nič ni skrbi, vse kot si želiš.
Le ena je zanka v življenju tem,
želeti si manj, nikoli preveč,
le v snu vidiš pot, kam vse potem.
Ulice v temi, pripravlja se noč,
pričenja razvrat se, čuti se moč.
Moč, ki povzpenja se višje od neba,
v oddaljen tam kraj, kjer smo doma.
Dom, kje je dom? Mislim da vem,
na sončni strani, tam vam povem.
Kjer se še senca poigrava s temo,
odpihne vse dvome proč v nebo.
Kaplje, ki padajo, odplaknejo greh,
piše se glasba v globokih očeh.
Razburkane misli,
kam vse slediti in pa do kod,
zvonovi, ki jutra spreminjajo v dan,
oditi za senco postave na pot,
v nedolžno naravo, tja daleč stran.