4. LiT natečaj - Dragana Vujić

Sedela sem ob oknu, ki je bilo edina meja med najboljšim letnim časom in mano. Iskala sem navdih za življenje. Upoštevala sem vse želje, ki me preveč omejujejo, vsa besedila najljubših skupin, ki bi bila moja, če jih ne bi modrooki angel napisal pred mano. Nisem pozabila vseh dogodkov, po katerih me je velika količina adrenalina spravila k razmišljanju o odhodu na drugo stran. Uporabila sem vse dejavnike pozornosti, notranje in zunanje. Seštela sem vektorje, ki so se kot zanalašč usmerili vsak v svojo smer. Še zmeraj se mi je zdelo, da so besede včasih odveč, ker povzročajo megleno zmedo. Navduševala me je povezanost z osebami, za katere se mi je pred tem zdelo, da jih nikoli ne bom opazovala skozi par pomembnih čutil. Prav rada sem imela zaplet lastnih misli, ki ga papir nikoli ni trpel. Velikokrat sem si zastavila vprašanje o rdeči niti in si tudi sama nanj odgovorila. Nastalo je veliko različic, produkt vsake pa je bil približno enak prejšnjemu. Imela sem sposobnost absorpcije tujih misli, ki so bile zelo globoke ne da bi se drugi tega zavedali. Nihanje. Sever, jug, vzhod, zahod. Vse sem videla, ker sem bila med prvimi. Preveč sem razmišljala in to me je pogosto spravljalo v otožnost. Ne vem, če sem se že kdaj vdala. Včasih sem celo preveč stremela k cilju. Zdaj, ko je že prepozno, spoznavam svoje napake. Čakala sem zarjo in zarja je čakala name, a tega takrat nisem opazila, ker nisem hotela opaziti. Potrebovala sem tisto nekaj. Glas, ki ga ne slišim. Občutek, ki ga ne čutim. Solzo, ki ne teče. Niste opazili, da sem se zares trudila? Stopila sem v noč. Zopet sem padla. Bolelo je. Boli. Poslovila sem se. Če ne želiš vedeti, kakšen je občutek stati v lastnem pepelu, živi in pusti živeti. Nič drugega ti ne preostane. Včasih je težko, vem. Vendar, tako pač je. Če ne bilo težkih, žalostnih, neprijetnih trenutkov, kako bi po tem cenili lahke, srečne in prijetne? Ironija me ubija. Zakaj tega nisem tudi sama upoštevala? In spet sem na horizontu, čakam naslednji vlak.