6. LiT natečaj - Tamy (2)

  • Avtor: Uredništvo Dijaški.net
  • Objavljeno: 20.02.2013
  • Zadnja sprememba: 21.12.2018
→ 6. LiT natečaj: Razglas | Rezultati
Tamy - Smrt na valentinovo
To je zgodba dobre prijateljice, ki je končala res tragično.
Smrt na Valentinovo

     To je najboljši prijatelj. Na mojo šolo je prišel samo zato, ker sem se jaz slabo počutila. V šoli se nisem dobro vključila v razred, doma pa so se težave le še stopnjevale. Menil je, da se raje on »potrudi« v šoli, kot da jaz skočim iz najbližje stolpnice. Nikoli še nisem bila tako srečna kot zadnji mesec. A moja sreča se je bližala koncu.
Bil je februar. Sonce je že grelo zemljo, zadnji sneg se je topil in narava seje prebujala. Bližal se je 14. februar, poznan tudi kot dan zaljubljencev ali valentinovo. Bližal se je dan, na katerega se še profesorjem nič ne ljubi, vsi veseli in zaljubljeni tavajo okoli, fantje in punce z roko v roki.
»Še en samski valentinov dan,« je rekel Nik, ko sva hodila po mostu.
»Kaj pa tebe to muči? Saj si rekel, da nisi ljubitelj resnih zvez.« pogledal me je in se začel smejati. Sama pa nisem vedela zakaj.
»Oprostite gospodična, pozabil sem, da me poznate. Bi bili morda vi pripravljeni preživeti ta dan z menoj?« zardela sem v obraz. Nisem bila prepričana ali se je samo šalil ali je mislil resno. A sem vseeno pritrdila.
Naslednji dan me je pričakal pred šolo. Oblečen v črno in z velikim ter toplim nasmehom na obrazu.
»Dobro jutro,« sem pozdravila mojega novega fanta in ga poljubila.
»Dobro jutro zaspanka. Če bi prišla pet minut prej, bi morda pravočasno prišla k pouku.« Zavila sem z očmi in se mu nasmehnila. Nato sva skupaj odšla v šolo. Dan je še prehitro minil. Občutek sem imela, da je pouk trajal le kakšno uro. Večer in z njim slovo od Nika pa je še prehitro prišel.
14. februar ja sem se zbudila ob šesti uri in trideset minut. Na ta poseben dan sem oblekla svojo najljubšo obleko. Je črna z rdečimi šivi in rdečim tilom pod kratkim krilom. Popolnoma se je ujemala z vrtnico, ki sem jo dobila od Nika. Dan se je začel popolno. Z roko v roki sva se odpravila proti šoli. Ker pa sva imela še več kot uro do pouka, sva se odpravila skozi park. Ura je bila sedem in mraz je kar grizel. Na srečo sem poleg sebe imela Nika, ki me je grel (priročno je imeti fanta, ki je vedno topel).
»Me imaš kaj rada?« me je vprašal, ko sva prišla do mostu.
»Ne vem. Tip ovem, ko se odločim,« sem dejala in se mu nasmehnila. Takrat se je ustavil in me poljubil. Njegove ustnice so bile mehke in tople. Nežno je poljubljal moje, ki so bile čisto premražene.
»Odločila sem se,« sem rekla s še kar zaprtimi očmi. »Nimam te rada,« Nik je on teh besedah postal čisto bled v obraz. Nasmehnila sem se: »Nimam te rada. Ljubim te.« Spet me je poljubil.
»Tut jst te ljubim. – Kak so te besede v slovi težke.« .
Zasmejala sem se in ga povlekla, da je začel hoditi z menoj proti šoli.
Ko sva prečkala cesto pred šolo je pripeljal tovornjak. Nik ga je videl in me potisnil s poti. Njemu se ni uspelo rešiti. Tovornjak ga je povozil do smrti.
Umrl je na valentinovo.
Umrl je na dan ljubezni.
Umrl je na najin dan.
Sesedla sem se na tla. Moje oči so napolnile težke in slane solze. Tople solze si začele teči po moji ledeno mrzli koži.
Na svojih ramenih sem začutila nežen dotik, ozrla sem se. Nad mano je stala Nikova mama. Izpod rdečih las so se valile težke solze žalovanja. Pokleknila je in me objela čez ramena.
»Kako dolgo si že tu?« me je vprašala. Ozrla sem se naokoli. Prej še prazno cesto so napolnili rešilni in policijski avtomobili. Za rumenimi trakovi so stali najini sošolci in drugi dijaki. Skomignila sem z rameni. Za to kar se je zgodilo nisem imela besed.
»Oprosti,« sem po tiho rekla. Gledala sem povoženo vrtnico sredi ceste. Na tla mi je padla, ko me je potisnil s poti.
»Nisi ti kriva, ljubica. Nisi kriva,« je dejala njegova mama in me še tesneje objela. Njene besede pa me niso niti malo potolažile. Gledala sem krvavo cesto. Nisem se premaknila z mesta, kamor me je potisnil Nik. Od časa do časa sem okoli sebe slišala glasove, a nisem vedela o čem govorijo. Videla sem postave, ki so se gnetle za trakovi, a nisem videla njihovih obrazov. Čutila sem dotike na ramenih, a se nisem ozrla. Samo sedela sem na ledeno mrzlih tleh in gledala cesto.
Sonce je že začelo zahajati in vse težje sem videla cesto. Naenkrat me je nekdo prijel in me nesel v avto. Nisem vedela kdo je bil, nisem vedela ali je znanec ali ne, bila sem tako v šoku, da se nisem mogla branit. Na roki sem začutila pik. Čez nekaj časa sem se počutila bolj (zdravnik mi je dal pomirjevala).


ČEZ TRI MESECE

Še vedno dobivam pomirjevala. Še vedno ne morem verjeti, da ga nikoli ne bo nazaj. Še vedno vsak popoldan sedim ob njegovem grobu in gledam njegovo ime vklesano v črni marmor. Po šoli se vedno odpravim po poti, po kateri sva hodila tistega jutra. Na mostu obstanem, gledam v daljave sive ceste po kateri drvijo avtomobili. Ko pridem do groba nanj položim vrtnico ali svečo ter sedem. Tam sedim in zrem v hladen kamen. Jočem že dolgo ne. Solz nimam več, vse sem zjokala. Tam sedim do zahoda toplega sonca, ki me greje. Odpravim se domov, tam pa le redko kaj pojem. Suha sem. Od njegove smrti do zdaj sem izgubila petnajst kilogramov. Ne občutim bolečine ali žalosti. Sem na samem koncu življenja.
Do 14. maja sem se borila. Nisem hotela odnehati saj on tega ne bi želel. Na ta dan pa sem zopet zajokala. Prebudila sem se s solzami v očeh. Kot vsako jutro sem pred šolo odšla na njegov grob. Na ta dan pa nisem prišla do šole. Ustavila sem se na mostu. Odšla sem do umazano rumene ograje in postavila nogo na prečko. Sonce je začelo vzhajati in je osvetlilo jutranjo meglico. Povzpela sem se na ograjo.
»Ne bom se vrgla s stolpnice,« sem rekla in se uzrla v nebo ob misli na Nika.
     Spustila sem se in padla z mostu. Zaslišala sem trobljenje tovornjaka, nato pa me je oblila večna luč.
  • © Dijaški.net 2000-2024
  • Vse pravice pridržane