6. LiT natečaj - Ana

Včasih te zadane. Vse kar si. Vse kar si želiš biti. Za trenutek se zazreš vase, v upanju, da boš videl človeka, ki ga hočeš videti in ugotoviš, da te je življenje preoblikovalo v osebo, ki je ne poznaš. Želiš se znebiti spon družbe in življenja, ki si si ga ustvaril ter zaživeti. Pa vendar te preteklost vedno znova dohiti in te povleče v kremplje tistega pred čemer bežiš. Kot otrok si želiš v temno življenje ljudi prinašati sončne žarke, jim pomagati. Polen si upanja v človeštvo, sočutje, ljubezen. Polen si upanja vase. V tvoje čiste, nedolže otroške misli pa začnejo še prekmalu vderati temne sence resničnosti. Preden se zaveš tavaš v temi. Sam, obupan, prestrašen, neveden.

Počasi odpiram oči. Veke so težke, že ob misli na svetlobo me bolijo oči. Ko me končno doseže svetloba sonca, ki sije skozi okno, se zdi tako oddaljeno, tako nadrealistično, da za trenutkek zadrhtim. Glava se mi zdi prazna, misli le stežka osredotočim in počutim se popolnoma nemočno. Soba okoli mene je pusta, sterilna in v kotičku misli se zavem, da sem v bolnici. Na kraju, ki ga sovražim bolj kot vse na svetu, čeprav se ne morem natančno spomniti zakaj tako čutim. V kotu sobe se nekaj premakne. Nekaj svetlega, hitrega. Za trenutek zaprem oči, zaradi bolečine, ki jo povzroča hitro gibanje neznanega predmeta. Ob postelji stoji punca. Mlada je. S svetlimi lasmi, jasnimi modrimi očmi obrobljeni s temni kolobarji in utrujenim nasmeškom na ustnicah. Nejeverno strmi vame in me preučuje. Opazuje me kot nenavadno novorojeno bitje.
»El?« reče z mehkim glasom, ki zveni tako zelo znano.
Strmim vanjo. Zavedujoča se imena. Iz njenih ustnic se sliši znano in vem, da je moje ime pri njej na varnem. Zakaj tako čutim? Kdo bi vedel. Naslonim se na blazino z nasmeškom na obrazu in zaprem oči.

Beep, beep, beep, beep, beep. Enakomirno piskanje me moti. Moti moje mirne sanje, o otoku z majhno kočo in privlačnem fantu pred njo. Fant se prijazno nasmiha. Lahko mu zaupam. Vem. Stopim do njega in ga primem za roko. Čutim njegov stisk, ki mi pokaže, da mu ni vseeno. Odpelje me do roba gozda, nedaleč od koče. Listje in trava tvorijo prijetno pot, čeprav od časa do časa stopim na kaj ostrega in si poškodujem podplat. Fant me vedno znova počaka, da si opomorem. S časoma prispeva do slapa. Voda šumi, v zraku se čuti vlago, najbolj od vsega pa me očara brezkrben nasmešek na fantovem obrazu.
»Pridi El!« mi šepne, spusti mojo roko in si čez glavo potegne modro majico.
Opazujem igro njegovih hrbtnih mišic, ko izvede popolen skok na glavo. Njegova podoba bledi, piski so vse glasnejši. Želim kričati, ugasniti napravo in se vrniti na brezkrben kraj polen sreče in veselja. Na sebi začutim roke, ki me poskušajo držati na miru, kar me le še bolj spodbode, da se borim. V roki začutim oster sunem in začutim težo svojega telesa. Zaspana sem. Tako zelo zaspana.

Sneg pada. Mrzel je in vlažen, ko se počasi topi ob toploti tistih nekaj izpostavljenih delov telesa. Nerodno in negotovo stojim na deski ter se trdno držim rok fanta. Njegove zelenkaste oči me spodbujajoče gledajo in izpod kape mu na čelo pada čren pramen mokrih las. Z olajšanjem razpotegnem ustnice v nekaj podobnega nasmehu in fant se mi zahahlja.
»Ryan tega ne zmorem,« rečem in v mislih premlevam to ime. Zveni tako domače, varno. Preprosto zveni prav.
»Eleanor Madison Swanson! Ali obupavaš?« Navihano zmajem z glavo in Ryan me trdneje prime za roke. »Lepo počasi, prav?«
Naslonim se na pete in počasi drsim po hribu navzdol. Navdušenje me preplavi, vendar zaradi pomankanja koncentracije izgubim ravnotežje. Zvrnem se na sneg in potegnem Ryana za sabo. Zastoka, ko z nogo udari ob bord in resnično mi je žal, da sem razlog za njegove bolečine. Postavi se na noge in me pusti ležati na tleh. Podrgne se po kolenu in spači obraz. »Ubila me boš.«
Zasmejem se, vendar je v mojem smehu priokus grenkobe. Nekaj globoko v meni se premakne, Rynova vesela, živahna podoba začne bledeti in zopet sem na kraju bolečine. Ob moji postelji sedi svetlolasa punca in hlipa. Solze se ji neslišno kotalijo po licih, njene oči so zaprte, poteze njenega obraza pa izdajajo globoko bolečino. Ko jo primem za roko, se prestrašeno zdrzne, nato pa se počasi, žalostno nasmehne. Vrjetno je bila žalostna zaradi mene.
»Tukaj sem,« komajda šepnem s hripavim glasom.
»Vem.«

Debele dežne kaplje padajo na okna in brisalci avtomobila jih vsake toliko časa zbrišejo, da nama omogočijo boljši pregled na cesto. Radijo igra in Ryan za hip izpusti volan z eno roko, da zamenja radijsko postajo.
»Lahko bi rekel meni. Veš, da ne maram, da to počneš.«
»Vem, vendar te rad izivam.« S pogledom me hitro ošvigne in mi pomežike.
Sploh ne slišim melodije, ki prihaja iz radija, saj sem zatopljena v svoje misli. Ryan me strese za ramo in zmedeno ga pogledam.
»Poslušaj!« reče navdušeno kot otrok, ki je ugotovil, da je danes Božič.
Pozorno prisluhnem pesmi in čez trenutek se noro smejim. Najina pesem je na radiju. To pesem so vrteli, ko sva se prvič spoznala in od takrat sva najboljša prijatelja. Ryan že poje besedilo in naenkrat sva ujeta v trenutek. Gledava sem, na glas prepevava ter se smejiva kot da je zadnji dan najinega življenja.
»Ljubim te,« šepne Ryan in me pusti brez besed. Za hip pogledam na cesto, da bi zbistrila svoje misli. Približujejo se nama velike, svetle luči. V enem trenutku gledam Ryan, v naslednjem pa slišim grozno praskanje in prepletanje kovine. Skozi mene zdrsne val bolečine. V glavi slišim utripanje lastnega srca, svoje dihanje in preden se konča, preden vse postane temno mi v glavo šinejo Ryanove besede. Ljubim te.

Ubila sem svojega najboljšega prijatelja. Edinega človeka, ki me je podpiral in spodbujal, ko sem bila na tleh. Eno leto je od nesreče, osem mesecev in pol odkar sem se zavedala kaj se je zgodilo in še vedno čutim neznosno ubijajočo bolečino v prsih. Vem, da si ne bi smela očitati. Vem, da ni bila moja krivda. Vem, da tega ne bi morala preprečiti. Pa vendar me duši. Preganja me v sanjah pa tudi, ko sem budna. Vidim ga pred sabo. Čutim njegov dotik. Slišim njegov glas. In po vsem tem času se prvič vprašam kdo sploh sem.