6. LiT natečaj - Karin Markovič

»Še ena negativna, Tannerjeva?« in profesorica Talbot mi je izročila test. Bežno sem jo pogledala,nato pa sem pospravila kontrolko v torbo. Zdaj ni bil čas da bi se smilila sami sebi in razmišljala kako neumna sem. Čez nekaj trenutkov je se je oglasil šolski zvonec,kar je naznanil konec ure. Verjetno bomo bili edini učenci,ki bomo prišli iz učilnice s brezizraznimi obrazi. Zavzdihnila sem, pograbila torbo in odkorakala iz razreda,pri tem sem še zadnjič pogledala profesorico Talbot,ki nas je vse karajoče gledala in odkimavala z glavo. Naredila sem le nekaj korakov po hodniku in že… »Lisa! Ne boš verjela kaj se je zgodilo!« in že je bila moja pozornost usmerjena drugam. Majhna skupinica ljudi,v kateri sem zdaj stala tudi jaz,je bila zelo…neopazna? Pogledala sem naokoli. Vsi so se zbirali v majhnih krogih in nekaj govorili. Odmislila sem okolico in ostale ljudi ter se osredotočila na tele pajace,ki so stali zraven mene. Najvišji med nami,Kristjan,je začel govoriti : »Danes zjutraj sem šel k tajnici,da bi uredil neke zadeve glede malice. In ne boste verjeli kaj sem slišal…policist in naša ravnateljica sta se pogovarjala. Ko pa sta opazila,da poslušam tudi jaz in par ostalih dijakov,sta se umaknila v pisarno« , vau,to pa je bila novica dneva. Ker moj dan ni bil pretirano pozitiven,sem zajamrala : »Bistvo tega pa je…?«, poznavalsko me je pogledal,nato pa govoril dalje : »V glavnem…baje je pobegnil kaznjenec,zapornik,bivši učenec naše šole. Sodeloval je z FBI-jem in podobni 'skrivnimi 'organizacijami. Kakšno leto nazaj,pa so izvedli zelo težavno in zahtevno operacijo. Bili so na sledi,khm,vesoljcem«, spet sem napetost zmotila jaz,ker sem prhnila v smeh. Grozni pogledi so se usmerili vame : »Okej,bom od zdaj naprej tiho«, sem komaj izustila. Tokrat pa je nadaljevala Sabrina,ki je bila očitno z njim pri tajnici »Končalo se je baje grozno. Veliko ljudi je bilo ubitih,a država je zamolčala vzrok,skušali so prekriti vse skupaj. Preživele agente pa so poslali v zapor,ker so bili mnenja,da se jim je zmešalo,ali pa da bi lahko ogrozili našo državo. Med njimi je bil tudi Aaron Tokarev, dijak,ki je hodil na našo šolo. On je tisti ki je zbežal včeraj. Oblasti so opozorile prebivalce, verjetno bodo zaprli šole za nekaj časa«, to se mi je zdelo ne samo čudno,ampak tudi butasto. Zaradi enega človeka bi zaprli šolo?! Čeprav se je slišalo noro dobro,en dan prost,sem vedela da ne bo tako. Po vsej verjetnosti se bomo morali evakuirati,ampak to je bilo že preveč,zato so moja usta spregovorila pred mojimi možgani » Ali se vam je do konca zmešalo?! Zakaj bi dali toliko ukrepov in posvetili toliko časa samo enemu navadnemu agentu,ali karkoli je že?!«, in tik preden bi se sprla z Sabrino,naju je umiril Kristjan tako,da je povedal še hujšo novico »Danes je pobegnilo še 5 zapornikov. Vsi so bili vključeni v isto enoto oziroma skupino,v kateri je bil Aaron. In nazadnje so bili opaženi v mestu Preznov«, mesto Preznov je bil stran slaba 2 kilometra. Takrat smo vsi utihnili. Celo jaz.

Naša šola je bila ogromna, zato so vpoklicali veliko vojakov in stražarjev. Zaklenili so vsa vsa vrata,in zavarovali okna. Vsi smo se morali zbrati v jedilnici. Ni bilo časa,da bi nas prišli iskat starši . Prav tako ni bilo časa,da bi se vrnili v dijaški dom. Vsi dijaki smo živeli tukaj,med počitnicami pa smo se vračali domov,v mesta , ki so bila oddaljena kakšno uro ali več. K večji zmedi in strahu je prispeval še izpad elektrike, tako da so se profesorji trudili ohraniti mir, neuspešno. Jaz in moji prijatelji smo se usedli zraven bifeja s sladicami, tako da nam ni bilo hudega. Vsi smo si krajšali čas z govoricami, ena iz med najbolj popularnih je bila, da prihajajo k nam, na našo šolo. Naenkrat pa je nekaj močno butnilo in vsi so zakričali. Nekaj vojakov je steklo k izhodu iz jedilnice, sledilo jim je par učiteljev. Vsi so zganjali paniko, razen mene. Danes zame ni bil tak dan. Ko sem se umazala po majici s čokoladnim pudingom, sem vstala in se namenila na stranišče, na kar me je nekdo pocukal. Bila je Diana, in njen zaskrbljen pogled mi je dal vedeti, da jo je zelo strah. »Kam greš Lisa? Ukazano nam je bilo,da se lahko premikamo le v jedilnici«, nasmehnila sem se in jo ljubeče pogledala »Ne skrbi. Noben ne bo opazil da sem šla na stranišče« , in preden je lahko odgovorila,sem bila že pri vratih ki so vodila na hodnik. Tukaj je vladalo drugačno vzdušje. Bilo je mrzlo in temačno. Raje ne omenjam, bila sem edina tam. Slišala sem veliko zvokov. Nekaj jih je prihajalo iz jedilnice,nekaj iz ravnateljičine pisarne, nekaj pa iz drugih hodnikov. Ker so bila skoraj vsa stranišča zaprta, sem hodila kar nekaj časa. Iz južnega dela šole sem prešla na Severnega, kar mi ni bilo pretirano všeč, ampak očitno so samo tam pustili odklenjena stranišča. Odprla sem pipo,in voda je bila ledeno mrzla. Curek vode sem usmerila v rob majice, tja, kjer je ostal še poslednji del pudinga. Zaslišala sem veter, in vrata na hodniku so zaškripala, kar je bilo nenavadno. Edino, če so bila to vrata od skladišča. Če bi razmišljala o tem, bi verjetno kričala od strahu, dokler me kateri od vojakov ali učiteljev ne bi našel. Počasi sem odprla vrata in se vrnila v smeri iz katere sem prišla. Zaslišala sem glas, ki je prihajal po zvočniku. Ampak ne po šolskem. Bili so tisti vojaški walkie talkie-ji. Ustavila sem se in prisluhnila : »Na severnemu delu pri skladišču smo zaznali signal. Nekdo je odprl vrata. Ponavljam, na severnem delu pri skladišču smo zaznali signal«. Zdrznila sem se. Torej tisti hrup vrat ni bil ustvarjen v moji domišljiji. Nekdo je vstopil v šolo. Kaj zdaj? Naj tečem? Ali naj se potuhnem in skrijem? Če bi tekla,bi se verjetno izdala, in umrla v delčku sekunde. Če bi se odločila za slednjo možnost,skrivanje….bi se morala prekleto dobro skriti. Oklevala sem.
Nekaj se je premaknilo za mano. Čeprav sem jo iz srca sovražila, sem si ta trenutek zaželela da bi bila za mano profesorica Talbot. Tudi če bi me nadrla in vse ostalo. Stekla sem. Kolikor hitro sem mogla. Spomnila sem se vseh treniranj z sošolci,vseh treningov in naprezanj pri športni vzgoji. Bilo je prepozno. Nekdo me ujel. Močne roke so me pograbile, takrat pa sem se spomnila nečesa, kar para bobniče. Skušala sem zakričati, a nisem mogla. Roka mi je prekrila usta. Nato je oseba spregovorila: »Pomiri se,vse bo v redu. Pomiri se. Dihaj. Utihni«, kri mi je zmrznila in prepričana sem da se mi bo kmalu ustavilo srce. Umrla bom. Definitivno. Verjetno me bodo ustrelili. Kar tukaj,na tleh.
Zmotila sem se. Danes je odličen dan za paniko. Obrnila sem glavo in se zazrla v oči mojemu 'ugrabitelju'. Njegove oči so bile zelene. Ampak ne takšne kot moje. V mojih je odseval strah in grozota, v njegovih pa….mir.
Trenutek za tem sem odtavala v spanec.

Zbudila sem se v majhnemu kombiju. Nisem odprla oči do konca, saj nisem želela da vedo,da sem budna. Neopazno sem se razgledala po avtomobilu. Zraven mene je bil tisti moški z zelenimi očmi, nasproti njega pa so sedeli še trije drugi. Na moji levi strani so bila vrata. Glas v meni je prigovarjal,naj skočim in odprem kljuko. Ampak s tem bi verjetno ogrozila svoje življenje. Pa kaj. Saj bi me tako ali tako ubili. Kakor hitro sem se zganila, se je oseba za mano zganila še hitreje. Vsi so me pogledali, moški za mano pa se je oglasil, tokrat z ostrejšim in glasnejšim glasom »Nehaj. Vse bo v redu«, z silovito hitrostjo sem se obrnila proti njemu, in tokrat sem bila hitrejša od njega,kar mi je dal vedeti izraz na njegovem obrazu : »Kako bo vse v redu!? Ugrabili ste me!« in nato sem ga brcnila v koleno. Niti trznil ni. Takrat so se vsi spogledali, in pokimali. Verjetno so bili vesoljci. Kdo drug pa se pogovarja telepatsko? »O,Bog. Vesoljci ste«, sem čisto po tiho zašepetala. A samo zelenooki tip me je slišal in se nasmehnil »Pravzaprav smo tajni agentje«,namrdnila sem se »Bivši. Bivši tajni agentje ste«,tokrat sem jih zadela v živo. Zelenooki me je pogledal »Verjetno že veš,zakaj smo pobegnili in zakaj so nas sploh poslali v zapor,kajne? Govorice se na tej šoli širijo izjemno hitro«,je dejal z kančkom posmeha. Vzravnala sem se in pogoltnila slino. »Ja,vi ste lovili vesoljce. Potem se vam je zmešalo in poslali so vas v zapor«. Komaj opazno se je nasmehnil »Vesoljce?Če s tem misliš ljudi ki tebe želijo mrtvo…potem ja.« Nato je začel govoriti voznik »Ni se nam zmešalo. Misija, ki smo jo imeli, je bila skoraj uspešna. Rešili smo tebe in tvojo družino….«,čudno sem pogledala skoraj zakričala »Mene?Mojo družino?Kaj pa veste o meni in moji družini?NIČ!«,a voznik se ni odzval na reakcijo in nadaljeval »Potem ja zato izvedela vlada. Dobili so napačen vtis. Mislili so, da smo mi zlobni v tej zgodbi, kar je bila usodna napaka. Tebe so skoraj potisnili v smrt. Ampak v šoli si bila varna. Celo leto,kar je zelo veliko«, 'do zdaj',sem si mislila. Govorili so mi čudne stvari,ki niso imele nobene povezave. Kako je bila lahko moja družina v nevarnosti,mi ni bilo jasno,saj so živeli v veliki hiši,ki je imela okoli 15 varnostnikov. Nevarnost je zadnja stvar,na katero bi pomislila. Kombi se je ustavil. Vrata so se odprla in tukaj je bila moja možnost za pobeg, ampak če upoštevamo dejstvo, da sem imela okoli sebe 6 psihopatov, so bile moje možnosti zelo majhne. Stopila sem v sneg. Ker sem bila oblečena le v kratko majico in dolge hlače, me je zelo zeblo, a to so kmalu opazili in zelenooki mi je podal plašč. Pokazal mi je na ploščad, ki je bila namenjena helikopterjem. A zaradi vetra in sneženja sem dvomila,da bi bilo to uporabno. »Preden pride helikopter,boš dobila zelo suho in površno obnovo. Verjetno veš,da si posvojena,kajne?« prikimala sem. Zazrla sem se proti nebu,on pa je nadaljeval »Tvoja biološka starša sta se ti morala odreči zaradi varnosti. Človeka,ki sta te vzgojila, sta bila tvoja 'varnostnika'. Eno leto nazaj pa se je pojavila nevarnost. Tvojo celotno družino so ubili,zaradi političnih stvari, zato si postala poslednja predstavnica družine. In ljudje, ki so umorili tvojo družino, so nekako izvedeli zate. Kje in kako živiš. Naša naloga je bila,da te obvarujemo. Nisi vedela,da obstajamo. Zato je bilo potrebno veliko žrtev, in ko je vlada izvedela…takrat so nas poslali v zapor,in potrebno je bilo celo leto,da smo pobegnili, saj smo vedeli, da boš kmalu maturirala,in od takrat naprej te šola ne bo več varovala«, ko je zaključil,nisem vedela kako reagirati. Še 5 ur nazaj sem bila samo Lisa. Bila sem samo Lisa,ki je dobila še eno negativno oceno pri matematiki. Nisem burno reagirala,ko sta mi starša povedala da sem posvojena. Tako da tudi zdaj nisem videla posebnega razloga.
»….In kje je tvoja zgodba?Kdo si?Zakaj me varuješ?«,nekje v daljavi sem slišala zvoke helikopterja.
»Jaz sem Aaron Tokarev. Na isto šolo sva hodila.Takoj ko sem maturiral, sem bil vključen v skupino,ki je varovala tvojo družino. Opravljal sem navaden poklic…potem pa se je zgodilo vse ostalo«.
Helikopter je pristal in vrata so se odprla. Vsi so stekli vanj. Vsi, razen mene in Aarona. Ko me je hotel prijeti in odvleči pa je opazil moj obraz. Obrnil se je. Proti njemu so bile usmerjene pištole. Eden iz med ljudi je rekel : »Žal mi je Tokarev…taki so bili ukazi« takrat sem dojela. Aarona so želeli ubiti. Vedel je vse skrivnosti moje družine,in verjetno so mislili, da me ogroža.
Pograbila sem se tam, kjer imam srce. Kriknila sem. Trenutek nepozornosti. Starejši moški se je sklonil k meni, da bi videl kaj je narobe. Napaka. Z zadnjim delom glave sem ga butnila v čelo,in pri tem mu je pištola zdrsnila iz rok. Ujela sem jo in namerila. Sicer sem ga želela ustreliti v nogo, a sem zgrešila in ga zadela v trebuh. Aaron je ugotovil kaj sem želela in dobesedno iztrgal pištolo tipu, ki je stal zraven njega. Ko je streljal on,je zadel v polno. Kot da bi bila pero, me je z eno roko pograbil okoli pasu in začel teči po hribu navzdol. Ko sva prišla do gozda, sem tekla sama. Čez nekaj časa sem ugotovila, da so za nama verjetno izgubili sled. Vsa zadihana sva se ustavila. Pištolo sem vrgla v sneg.
»Zakaj…zakaj si to naredila? Na varnem bi bila, če bi odšla z njimi«, zazrla sem se v smer iz katere sva pritekla. »Ne. Prej ko si govoril… vedela sem da obstajaš. Nekaj časa nazaj sem vlomila v pisarno, kjer so vsi podatki o dijakih… ko sem našla svojo kartoteko,sem vedela. Tam so bila navedena varuhov mojih pravih staršev…ti si bil med njimi«,Aaronu še vedno ni bilo jasno »Ja,ampak…tudi drugi varuhi so bili navedeni. Tisti, ki so me zdaj želeli odpisati. Zakaj si se tako odločila?«,podrgnila sem si roki, saj sem pri teku izgubila plašč, in tako sem se počasi spreminjala v snežaka. Odpravila sem se naprej,on pa za menoj.
Pot sva nadaljevala dokler nisva prišla do neke vasice. V bistvu je hodil on, jaz sem bila v njegovem naročju,ker sem bila zelo utrujena. Imela sem občutek… da sva popolnoma sama. Vsi so naju izdali. Pozvonila sva pri prvi hiši in Aaron je z izgovorom, da sva se izgubila in da kličeva starše, dobil telefon.
»Prišli bodo ljudje, ki jim zaupam. Tu nisva varna« ,nisem ga spraševala kam bova šla, saj mi verjetno ne bi povedal. »Ker je moje življenje« sem naenkrat bleknila. Aaron me je začudeno pogledal, jaz pa sem govorila dalje »Vprašal si me, zakaj sem se odločila tako. Zakaj sem rešila tebe.Zakaj nisem odšla z njimi. Zato ker je moje življenje. Moja odločitev«, nasmehnil se je. Trenutno je bil edina oseba, ki sem mu povsem zaupala.