6. LiT natečaj - Rene Peternel
Rene Peternel - Življenje Setha Williamsa in njegove sanje
Zgodba je izmišljena, prav tako tudi osebe. Zgodba je povsem avtorska,izhaja le iz moje lastne domišljije. Govori o dečkovem življenju,kako je sanjal,da bi postal nekaj več. Na koncu se mu sanje uresničijo in sanje postanejo njegovo življenje.
Bil je decemberski večer leta 1965. Zunaj je snežilo in živo srebro je kazalo krepko pod ničlo. V majhni, skromni, ampak topli hišici družine Williams so pričakovali prvega otroka. Niso si mogli privoščiti zdravnika, zato so porod izpeljali z pomočjo sosede, upokojene babice. Poimenovali so ga Seth. Fant je hitro rasel in odraščal. Niso imeli veliko denarja, saj je delal le oče, ki je bil po poklicu gozdar, kljub temu pa sta mu oče in mati dajala vso ljubezen, ki sta jo premogla. Bili so srečna družina in fant je bil zelo živahen in bister. Ko je Seth začel obiskovati osnovno šolo, se je vse spremenilo. Obiskoval je šolo v svojem okrožju, kjer je bila revščina izjemno redka, zato se je zelo razlikoval od ostalih vrstnikov. Nosil je ponošene hlače, premajhne čevlje in majice z luknjicami. Vsi so ga gledali zviška, tudi učitelji. Počutil se je ponižanega, osamljenega. Staršem ni tega nikoli povedal, čeprav sta ga vsak dan povprašala kako je bilo v šoli, ni jima hotel povzročati dodatnih skrbi. Minilo je nekaj let in Seth se je prebil do 8. razreda. Še vedno je bil osamljen, ampak to ga ni več motilo, ker je postal odporen na vse žaljivke in osamljenost. Ko je nekega dne poležaval v svoji sobi na postelji in razmišljal, se je spomnil, da ni še nikoli bil na podstrešju. Pogledal je, ali sta oče in mati doma. Ko je videl da je sam, je kar stekel po stopnicah na podstrešje. To je bilo za njega popolno odkritje. Našel je star, zaprašen gramofon, na tleh ob njem pa kartonaste ovitke, v katerih so bile gramofonske plošče. Pihnil je prah iz gramofona, ga z roko še malo obrisal in vzel v roke ter pograbil še eno ploščo. Oboje je poln pričakovanja odnesel v svojo sobo. Pogledal je na ploščo, ki se je tako bleščala, na njej pa je pisalo The Beatles. Priključil je gramofon in nanj položil gramofonsko ploščo. Nanjo je položil iglo, se vlegel v posteljo in z začudenjem poslušal glasbo. Videti je bilo, kot da ga je glasba popolnoma prevzela, v njem vzbudila neke čisto nove občutke in željo po glasbi, po igranju glasbe. Setha so toni popeljali v namišljen svet, v nov svet, ki ga prej še nikoli ni izkusil. Predstavljal si je sebe, stoječega na odru, pred tisočglavo množico, ki vzklika njegovo ime. Ob tem so ga prevzemala močna čustva, saj se je končno počutil kot del množice, ni bil sam, ljudje so bili z njim. Nenadoma ga predrami glasen pogovor med očetom in materjo, ki se spet prepirata o denarju. Takrat se zave, da bodo sanje o odru in slavi ostale le sanje, saj nima denarja za kitaro in opremo, ki spada zraven. V isti sekundi se mu utrne ideja, da bi le lahko nekako prišel do denarja in to tako, da bi pustil šolo in šel delat. Ampak starša bi bila proti, še bolj proti pa ob dejstvu, ko bi jima povedal, zakaj se je tako odločil. Bil je v precepu med uresničitvijo sanj in mnenjem staršev. Sicer pa jim še niti ni povedal, tako da je to prvo dejanje na spisku, da bo lahko nadaljeval. Vstal je iz postelje, ugasnil gramofon in se odpravil skozi vrata. Medtem je prepir med staršema že pojenjal. Najprej je šel do očeta in videl, da je oče še vedno razburjen zaradi prepira, zato je raje šel do matere v kuhinjo. Vsedel se je ob peči in pogledal mater v oči ter začel govoriti, preden bi si premislil.
Mati ga je najprej začudeno pogledala, saj jo je vidno presenetilo, nato pa mu odvrnila le, da naj se o tem raje pogovori z očetom. Seth je vzdihnil ter se odpravil k očetu. Oče se je medtem že pomiril, zato je Sethu lažje šlo iz jezika, kar pač mora povedati. Ko mu je povedal, je oče nekaj časa molčal, nato pa mu je jasno dal vedeti, da šolo mora končati. Seth mu je začel pripovedovati, kar je skrival 7 let, odkar hodi v šolo.
To mu je povedal z solzami v očeh, saj ga je nekako bolelo, da je to tako dolgo držal v sebi. Oče je bil pretresen, ker je to zvedel šele zdaj, hkrati pa žalosten, da so lahko otroci tako nesramni. To mu je dalo misliti in odločil se je, sicer ne z preveč odobravanja, da bo svojemu sinu omogočil željo. Rekel mu je, da če si to res želi, ga ne bo oviral, ampak podpiral, saj je podpora v družini najpomembnejša. Seth je kar zasijal od veselja, zajokal in objel očeta. Bilo je že pozno zvečer, zato se je Seth odpravil v posteljo. Pred spanjem je bežno pogledal gramofon in mirno zaspal. Naslednjega jutra, bila je sončna ampak zelo mrzla sobota, sta se odpravila v bližnji bar, da bi poiskala službo. Šef gostilne, znan kot nevljuden človek, Setha premeri od glave do pet in sklene, da ni primeren za nobeno delo v baru. Nesramno ju odslovi in se jima naduto posmehuje, medtem ko odhajata. Ko stopita skozi vrata bara se spogledata, oče položi Sethu roko na ramo in mu pove, da bosta že najšla kakšno delo zanj. Oče se je spomnil da pozna prijaznega trgovca, ki ima trgovino pol ure vstran, zato se odpravita tja. Trgovec ju prijazno sprejme in oče nanese temo na delo. Trgovec se razveseli, saj že nekaj časa išče pomočnika! Seth je bil ves vzhičen, ker bo končno lahko zaslužil nekaj denarja, da bo lahko začel uresničevati svoje sanje. Podala sta si roke in se domenila, da začne delati že v ponedeljek. Tako so minevali dnevi, tedni, meseci. Seth je zagrizeno delal, varčeval denar, poslušal plošče in sanjal. Po letu dni trdega dela je privarčeval dovolj denarja, zato sta se z očetom odpravila v 2 uri oddaljeno mesto, kjer je prodajalna z glasbili. Med potjo mu je oče rekel nekaj, kar se mu je za vedno vtisnilo v srce. Ko sta prišla v trgovino so se Sethu zaiskrile oči. Pogled se mu je ustavil na črni akustični kitari. Z hitrimi koraki je stopal proti njej, oče mu je le stežka sledil. Gledal jo je z občudovanjem, nato pa je pogledal na listič z ceno. Zavedel se je, da ima premalo denarja. Počutil se je, kot da se mu je kamen zvalil na srce. Oče je to jasnovidel, zato mu je rekel: "Sin, ne skrbi, za vsak primer sem prihranil nekaj denarja. Ni pomemben denar, ampak tvoja sreča." Seth je objel očeta, vzel kitaro in z največjim veseljem oddrvel/pridrvel do blagajne. Prodajalec mu je brezplačno dal še knjigo za začetnike. Seth je s kitaro preživel cele dneve v svoji sobi. Oče je vsak dan samo spremljal njegov napredek in se počutil ponosnega, da je lahko osrečil svojega sina. Gostilničar, ki ju je nesramno odslovil, je objavil letak, na katerem je pisalo: "Iščejo se nastopajoči za petkov večer. Prijavite se lahko tukaj v baru." Oče je letak videl in sporočil Sethu, ki pa ni bil preveč navdušen, saj si je zelo zapomnil nesramnega odnosa gostilničarja. Ampak čez čas si je premislil in privolil. Tako sta naslednji dan šla do bara, z kitaro seveda. Gostilničar ju je zviška pogledal in vprašal, kaj želita. Ko sta mu razložila,se je hinavsko in zaničevalno zasmejal. Seth je začel igrati in zraven je še pel. Po treh pesmih brez premora, je gostilničar ponižno pogledal Setha in očeta. V njegovih očeh je bilo videti obžalovanje, ker ju je tako zaničeval. Z težkim srcem se jima je opravičil in mu dovolil nastopati v petek. Povedal jima je tudi, da nima gostov in da mu posel propada. V četrtek je gostilničar lepil letake z vsebino: "Jutri ob 20:00 nastop Setha Williamsa s kitaro! Vabljeni!" Seth je bil navdušen, ko je videl letak, saj se je počutil pomembnega. V petek, na dan koncerta, je vadil in vadil pesmi. Na nastop je prišlo 10 ljudi, ampak Seth je bil navdušen, saj je bil to njegov prvi javni nastop. Tako je bilo vsak petek, prihajalo je vedno več in več ljudi, gostilničar je bil presrečen, prav tako tudi Seth. Nek petek je bil med gosti glasbeni agent. Seth mu je takoj padel v oči. Videl je, da ima fant velik talent za glasbo, prav tako tudi ljubezen do nje. Po nastopu je prišel do njega, se predstavil, ga pohvalil in mu ponudil nekaj več, kot nastope v baru. Seth ni mogel verjeti svojim ušesom, mislil je da sanja. Pravzaprav pa to so njegove sanje. Sanje, ki se mu uresničujejo. Ponudil mu je nastop na velikem odru v Londonu. Oče, ki je stal za Sethom, je le nemo gledal agenta. Seth je očeta vprašujoče pogledal v oči in oče mu je prikimal. To je bila odskočna deska v življenju mladega Setha. Na poletni dan v Londonu, leta 1982, je prišel dan njegovega velikega nastopa. Čutil je napetost v želodcu, v prsih, roke so se mu tresle, potil se je, saj je to bil najpomembnejši dan v njegovem življenju. Ko je stopil na oder in videl to množico ljudi so ga prevzeli različni občutki. Navdušenje, strah, ponos, veselje, vse v enem. Gramofon, plošče, vztrajanje, sanje in družina, vse to ga je pripeljalo do tega, do velikega odra o katerem je že od nekdaj sanjaril. Množica je vzklikala njegovo ime in on jim je nazaj mahal s takšnim ponosom in ljubeznijo, kot ju premore malokdo. Ko je začel igrati so se vsa njegova čustva zlila v kitaro, pesmi in množico, bilo je nepozabno. Po koncertu se je počutil svobodnega, okrepljenega in pomembnega. Seth je po veliko koncertih postal znan glasbenik in je sodeloval z mnogo slavnimi skupinami in umetniki. Kljub slavi ni nikoli pozabil kdo je bil pred tem, še vedno je bil isti Seth, le z izpolnjenimi sanjami.
Vedno je poudarjal to, kar mu je rekel oče na poti do trgovine z glasbili: "Nikoli ne nehaj sanjati, vztrajaj do konca in naj te srce vodi po svetu!" Na koncu svojega prvega koncerta na velikem odru v Londonu je izrekel slednje: "To je moj lajf! To so moje sanje!"… In res, to so bile njegove sanje,pravzaprav njegovo novo življenje.
To mu je povedal z solzami v očeh, saj ga je nekako bolelo, da je to tako dolgo držal v sebi. Oče je bil pretresen, ker je to zvedel šele zdaj, hkrati pa žalosten, da so lahko otroci tako nesramni. To mu je dalo misliti in odločil se je, sicer ne z preveč odobravanja, da bo svojemu sinu omogočil željo. Rekel mu je, da če si to res želi, ga ne bo oviral, ampak podpiral, saj je podpora v družini najpomembnejša. Seth je kar zasijal od veselja, zajokal in objel očeta. Bilo je že pozno zvečer, zato se je Seth odpravil v posteljo. Pred spanjem je bežno pogledal gramofon in mirno zaspal. Naslednjega jutra, bila je sončna ampak zelo mrzla sobota, sta se odpravila v bližnji bar, da bi poiskala službo. Šef gostilne, znan kot nevljuden človek, Setha premeri od glave do pet in sklene, da ni primeren za nobeno delo v baru. Nesramno ju odslovi in se jima naduto posmehuje, medtem ko odhajata. Ko stopita skozi vrata bara se spogledata, oče položi Sethu roko na ramo in mu pove, da bosta že najšla kakšno delo zanj. Oče se je spomnil da pozna prijaznega trgovca, ki ima trgovino pol ure vstran, zato se odpravita tja. Trgovec ju prijazno sprejme in oče nanese temo na delo. Trgovec se razveseli, saj že nekaj časa išče pomočnika! Seth je bil ves vzhičen, ker bo končno lahko zaslužil nekaj denarja, da bo lahko začel uresničevati svoje sanje. Podala sta si roke in se domenila, da začne delati že v ponedeljek. Tako so minevali dnevi, tedni, meseci. Seth je zagrizeno delal, varčeval denar, poslušal plošče in sanjal. Po letu dni trdega dela je privarčeval dovolj denarja, zato sta se z očetom odpravila v 2 uri oddaljeno mesto, kjer je prodajalna z glasbili. Med potjo mu je oče rekel nekaj, kar se mu je za vedno vtisnilo v srce. Ko sta prišla v trgovino so se Sethu zaiskrile oči. Pogled se mu je ustavil na črni akustični kitari. Z hitrimi koraki je stopal proti njej, oče mu je le stežka sledil. Gledal jo je z občudovanjem, nato pa je pogledal na listič z ceno. Zavedel se je, da ima premalo denarja. Počutil se je, kot da se mu je kamen zvalil na srce. Oče je to jasnovidel, zato mu je rekel: "Sin, ne skrbi, za vsak primer sem prihranil nekaj denarja. Ni pomemben denar, ampak tvoja sreča." Seth je objel očeta, vzel kitaro in z največjim veseljem oddrvel/pridrvel do blagajne. Prodajalec mu je brezplačno dal še knjigo za začetnike. Seth je s kitaro preživel cele dneve v svoji sobi. Oče je vsak dan samo spremljal njegov napredek in se počutil ponosnega, da je lahko osrečil svojega sina. Gostilničar, ki ju je nesramno odslovil, je objavil letak, na katerem je pisalo: "Iščejo se nastopajoči za petkov večer. Prijavite se lahko tukaj v baru." Oče je letak videl in sporočil Sethu, ki pa ni bil preveč navdušen, saj si je zelo zapomnil nesramnega odnosa gostilničarja. Ampak čez čas si je premislil in privolil. Tako sta naslednji dan šla do bara, z kitaro seveda. Gostilničar ju je zviška pogledal in vprašal, kaj želita. Ko sta mu razložila,se je hinavsko in zaničevalno zasmejal. Seth je začel igrati in zraven je še pel. Po treh pesmih brez premora, je gostilničar ponižno pogledal Setha in očeta. V njegovih očeh je bilo videti obžalovanje, ker ju je tako zaničeval. Z težkim srcem se jima je opravičil in mu dovolil nastopati v petek. Povedal jima je tudi, da nima gostov in da mu posel propada. V četrtek je gostilničar lepil letake z vsebino: "Jutri ob 20:00 nastop Setha Williamsa s kitaro! Vabljeni!" Seth je bil navdušen, ko je videl letak, saj se je počutil pomembnega. V petek, na dan koncerta, je vadil in vadil pesmi. Na nastop je prišlo 10 ljudi, ampak Seth je bil navdušen, saj je bil to njegov prvi javni nastop. Tako je bilo vsak petek, prihajalo je vedno več in več ljudi, gostilničar je bil presrečen, prav tako tudi Seth. Nek petek je bil med gosti glasbeni agent. Seth mu je takoj padel v oči. Videl je, da ima fant velik talent za glasbo, prav tako tudi ljubezen do nje. Po nastopu je prišel do njega, se predstavil, ga pohvalil in mu ponudil nekaj več, kot nastope v baru. Seth ni mogel verjeti svojim ušesom, mislil je da sanja. Pravzaprav pa to so njegove sanje. Sanje, ki se mu uresničujejo. Ponudil mu je nastop na velikem odru v Londonu. Oče, ki je stal za Sethom, je le nemo gledal agenta. Seth je očeta vprašujoče pogledal v oči in oče mu je prikimal. To je bila odskočna deska v življenju mladega Setha. Na poletni dan v Londonu, leta 1982, je prišel dan njegovega velikega nastopa. Čutil je napetost v želodcu, v prsih, roke so se mu tresle, potil se je, saj je to bil najpomembnejši dan v njegovem življenju. Ko je stopil na oder in videl to množico ljudi so ga prevzeli različni občutki. Navdušenje, strah, ponos, veselje, vse v enem. Gramofon, plošče, vztrajanje, sanje in družina, vse to ga je pripeljalo do tega, do velikega odra o katerem je že od nekdaj sanjaril. Množica je vzklikala njegovo ime in on jim je nazaj mahal s takšnim ponosom in ljubeznijo, kot ju premore malokdo. Ko je začel igrati so se vsa njegova čustva zlila v kitaro, pesmi in množico, bilo je nepozabno. Po koncertu se je počutil svobodnega, okrepljenega in pomembnega. Seth je po veliko koncertih postal znan glasbenik in je sodeloval z mnogo slavnimi skupinami in umetniki. Kljub slavi ni nikoli pozabil kdo je bil pred tem, še vedno je bil isti Seth, le z izpolnjenimi sanjami.
Vedno je poudarjal to, kar mu je rekel oče na poti do trgovine z glasbili: "Nikoli ne nehaj sanjati, vztrajaj do konca in naj te srce vodi po svetu!" Na koncu svojega prvega koncerta na velikem odru v Londonu je izrekel slednje: "To je moj lajf! To so moje sanje!"… In res, to so bile njegove sanje,pravzaprav njegovo novo življenje.