Filofaks je dom mnogih oddelkov in še več smeri

Živjo,

pišem ti, da ti povem, kako se počutim na fakulteti, ki jo obiskujem že nekaj let. Filofaks, kot mu rečemo na kratko, je zanimiva skupnost. Vizualno me spominja na ogromno lego kocko ali pa na trdnjavo, ki domuje na Aškerčevi. Trenutno sem v 4. nadstropju na levem hodniku, sedim za mizo pred WC-ji in pijem kavo iz avtomata. Priznam, da je to že tretja danes, verjetno pa ne zadnja, saj se bliža izpitno obdobje in spanje je rutina, ki je še nisem osvojila – no, morda jo nekoč bom. Zunaj je bedno vreme, ampak tako pač je januarja, a ne? A veš tisti feeling, ko ti nekaj paše? No, meni paše FF.

Spomnim se, ko sem kot brucka prvič prišla na Aškerčevo, ki je zame imela absolutno preveč stopnic. Prvo, kar sem pomislila, je bilo: »O f**, koliko stopnic in kako podobni hodniki – kako se bom pa tle znašla?« Priznam, počutila sem se izgubljeno in v tistem trenutku nisem zares vedela, kaj se dogaja in kam sem namenjena. No, danes, ko ti to pišem, je ta pot že veliko bolj jasna. Ne vem, če sem kdaj omenila, ampak Filofaks je dom mnogih oddelkov in še več smeri. Čeprav so si hodniki podobni – od »legokocke« kaj več niti ne moreš pričakovati –, ima vsak svojo dušo in ritem. Ko vsake toliko hodim med oddelki, imam občutek, da hodim med različnimi svetovi. Na oddelku za zgodovino je vse v lesu, sredi hodnika pa imajo mejne kamne, kot bi prišla v muzej. Ko sem to prvič videla, sem bila zgrožena – je moj faks dobesedno muzej? Pri geografiji vidiš razstavljene inštrumente in karte, pri psihologih pa je hodnik tako ozek, da se počutiš kot sardela na jutranjem avtobusu, ki ti ponuja informacije o lastnem počutju in možganih. Na hodniku, kjer domujeta sociologija in filozofija, pogosto najdem plakate o dogodkih, ki kritično naslavljajo družbene teme, na pedagogiki pa hitro najdeš informacije o tehnikah učenja. Aja, a veš, da je Filofaks tisti faks, ki izobrazi največ oseb za pedagoške poklice? V petem nadstropju, kjer je »modra soba« (ki je dobesedno modra), pa najdemo tudi oddelek za bibliotekarstvo in oddelek za muzikologijo.

Ampak pazi to – Filofaks ni le v centru; študijsko življenje poteka tudi na Tobačni, kjer domuje slavistika, ter na Zavetiški, mojem drugem domu, kjer študijski proces soustvarjata etnologija in kulturna antropologija ter arheologija. Ugotavljam, da smo v bistvu zelo razgiban faks – dobesedno. To pa ni vse, oddelkov je kar 21! Prav tako pa imamo tudi enoto za šport. Na začetku sem verjela, da bo zame pomemben samo dvopredmetni študij, ki sem ga na prvi stopnji vpisala. In pazi to – izkazalo se je, da sem z leti dobila vedno več zanimanja tudi za druga področja, ki sem jih lahko ravno zaradi izbirnih predmetov vpisala tudi zunaj svojega študijskega področja.

Naj ti povem še nekaj o študentskem življenju. Ker smo tako veliki, resnično lahko najdeš nekaj zase in spoznaš nove ljudi. V prvem letniku me je bilo strah, da ne bom našla sebi podobnih in da bom v tej masi izgubila tudi sebe. V resnici pa mi je fakulteta pomagala najti ne samo to, kdo sem, ampak tudi to, kdo hočem biti, ter mi ponudila prostor za ustvarjanje novih prijateljstev. Študij si predstavljaj kot reko. Občasno so kakšne brzice in slapovi, ampak vedno se najdejo tudi varni pristani. Mimogrede, imamo kar 18 enot knjižnice, ki nam z zgodbami odpirajo svetove drugih in predvsem pokažejo svet nas samih. Nenazadnje pa je nujno, da ti povem, da so ljudje tisti, ki ta prostor delajo domač. Ob koncu predavanj je fakulteta kot mestna tržnica ali letališče – polna vrveža, glasov, smeha in ljudi s kovčki. Je okolje, zgrajeno iz znanja, idej in zamisli. In kaj je torej na fakulteti zame res pomembno? To, da imam prostor. Prostor, da sem – glasna, tiha, da dvomim, sem kritična in da iščem.

Ko boš tudi ti na FF, me pocukaj za rokav, pa kakšno rečeva.

LP, Živa

Naročnik objave: Filozofska fakulteta UL