1. LiT natečaj - Andreja Špitalar

Pred davnimi časi, je deček skozi staro okno z zamišljenostjo opazoval dežne kaplje, ki so prašno vaško pot spreminjale v blatno odejo. V njegovih mislih so se porajale različne vragolije, ki bi jih lahko bil storil v tem dolgočasnem popoldnevu. Ni imel kaj početi, zato je skočil s stola in se skoraj zaletel v svojega ljubega dedka. Ta pa mu je malce prekrižal načrte in mu dejal, naj sede zraven peči, da mu bo toplo, saj mu ima nekaj povedati. Petrček, kot so ga klicali njegovi domači je ubogljivo storil, kar mu je rekel dedek. Ni mu namreč želel vzporavati, saj ga je imel najraje in ga nikoli ni želel prizadeti na katerikoli možen način. Posebno pa ne zdaj, ko je njegovo zdravje zelo slabotno. Vnuček na pečni klopci je dobro napel ušesa, ko mu je dedek začel razlagati o barviti jeseni, kar je bil njegov najljubši letni čas in ni želel pogrešiti niti ene besede. Dedek ga je objel okoli rame in mu povedal, da so v njegovi mladosti ljudje ob jesenskih dnevih opravljali različna opravila, ki so bila nujno potrebna za preskrbljeno prihajajočo zimo. Pospravljali so poljščine, za katere so med letom močno garali, z brentami so v kamnite »zidance« nosili dozorelo vinsko grozdičje ter s posebnim postopkom pridobili mošt. Skladiščili so z rokami pripravljena drva, obirali sadje ter tudi iz njih pridelovali pijačo. Čez dan so marljivo opravljali težka dela, a so jih začinili s pripovedovanjem raznih dogodivščin, da smeha nikoli ni zmanjkalo. Obudili pa so tudi pevske navade, ki so bile v kmečkih družinah precej popularne. Tako nekako je potekal vsakdanjik v tistih starih časih. Zvečer ob t.i. "likofih" ali zaključkih, so se razživela srca starih in mladih. Igrali so na razne instrumente, peli, plesali in se igrali razne igre pozno v noč. Gospodinje pa so poskrbele še za razkošno jedačo in pijačo. Kadar pa je družina sama preživljala turobne deževne dneve, so največkrat poslušali pripovedovanje različnih zgodb družinskih članov ali pa so čas namenili prebiranju poučnih knjig. Peterček, ki si je to zgodbo zelo dobro zapomnil je s žalostnim a pogumnim korakom stopil pred gručo ljudi, ki so spremljali njegovega dedka na zadnji poti ter jih nagovoril z besedami, ki so opisovale, kako bo spomin na svojega ljubega dedka zavedno ohranil v srcu, vključno s to Jesensko pravljico. Kajti ni slovo, ko srce zastane in tudi ni slovo, kar v srcu ostane, slovo je, ko pozabiš!