1. LiT natečaj - Tim Verstovšek
Tim Verstovšek - Sibir
Pesem govori o ruskem pisatelju Dostojevskem. Zaradi uporniškega tiska so ga obsodili na smrtno kazen. Tik pred izvršitvijo so jetnike pomilostili in jih poslali na prisilno delo v Sibirijo. Jetniki so bili tako žrtve neslane šale. V tej pesmi sem poskušal predstaviti ta dogodek skozi oči pisatelja.
Hladen veter iz daljav boža moj obraz,
prameni mojih las poplesavajo v zraku,
stopam po snegu skozi sibirski mraz,
hodim stran od svetlobe proti ledenemu mraku.
Vejevje tolče po razpokanih jetniških zidovih,
sneg pada na gola, nesvobodna telesa,
moje noge delajo korak za korakom v zarjavelih okovih ...
Nimam pravice do svojih idej in peresa ...
Pa me vseeno imajo za nevarnega, strahopetci oblasti,
v moči ni upanja, ni ljubezni, ni prave moči!
Zadnjič bom videl lepoto tega sveta,
pred mano izginjajo trenutki sedanjosti,
nič drugega nisem kot lutka usode, ki se z mano igra;
vse, kar vidim, so le še topli utrinki preteklosti.
Vse se ruši pred menoj, moje sanje, moj obstoj,
vsi moji gradovi so zdaj ruševine in moje ideje so prekletstvo, nemir.
Vse, kar sem imel, je odšlo stran, z mano v pokoj,
kot da bi bil strupen, pa saj nisem kak vampir!
Pa me vseeno imajo za nevarnega, slepi so od krvi,
zasužnjeni so v strahu. V strahu ni luči ...
Saj nisem strup in ne prežeči ogenj ali strela,
vem, da nisem pošast, samo sanjal sem preveč,
vem, da bi lahko moja usoda boljši konec imela,
toda zdaj so vsi upi samo neumnost – vse je odveč!
Kaj mi bo rosa, kaj beli ruski cvet?
Kje je bilo moje srce tedaj, ko sem izgubil svoj raj?
Kaj mi bodo ledene snežinke in kaj ves moj svet?
Ostajam sam v okovih, čakajoč na nebeški sijaj.
Pa me vseeno imajo za nevarnega, bojijo se me,
bojijo se resnice, ki osvobaja zasužnjene!
Ni več nežnih dekliških rok in prijateljskih vezi,
ni več družinskega miru in sovražnikove nemilosti,
samo trnje, ki bode me po telesu in naravnost v oči,
samo depresija, ki ubija me in mi ne pusti trdnosti.
Stopamo korak za korakom skozi mrzlo sibirsko noč.
Temni oblaki so zakrili sonce, ni več svetlobe in topline,
vzdihuje vsak jetnik prestrašen, na nebesa upajoč,
ni več miru, ne miline, ne dotikov, ne tišine!
Pa me vseeno imajo za nevarnega. Kako smo slepi v zlatu,
a v resnici nismo nič boljši od prašičev, ki se valjajo v blatu!
Ostajam sam, sam v vetru iz daljav, v hladni noči mi poslednji,
zaprašeno srce joče, oči pa si lažejo: "To se ne dogaja, tebe ni tu!"
Samota riše mi črne misli, preganjajo glasovi me nečedni,
me kličejo, kličejo! Me vabijo k sebi, v tih teman mir tu
v zemlji zeleni. Obupanega me vidijo in mi ne dajo miru.
Premagan ležim temi pod nogami in se ji predajam,
kličejo, kličejo! Napol sem že v snu,
nekam daleč daleč stran, na drug temen svet odhajam.
Pa me vseeno imajo za nevarnega, preveč sem mislil s svojo glavo,
preveč uporniški sem bil, da bi se rešil pred sodbo krvavo.
Jetniki stopamo pred strelski vod, cevi proti nam so uperjene,
v očeh vojakov se vidi, da čustva svoja ustavljajo,
njihove roke so v grozodejstva prisiljene,
dobro vedo, kdo smo in zakaj umiramo;
njihova srca so izgubila toplino, njihova srca so kovina,
kajti čustva bi jih zaustavila, a zaustaviti se nihče ne sme,
trpijo bolj kot mi, ko prisiljeni merijo; vest vso naj prevzame črnina!
Od tu nazaj ni poti, samo naprej se še lahko gre!
Pa me vseeno imajo za nevarnega, zapiram utrujene oči,
moje misli so v sanjah, misliti nimam več moči ...
*
Jetniki so v vrsti stali,
hladen sibirski mraz jih je hladil,
zavoljo svobodomiselnih idej na drug svet so poslani,
tam nad nebo, kjer jih nihče ne bo lovil.
Toda glej! Ravno ko je napočil čas za strel,
je nastopil častnik in prebral,
da car jim življenja ne bo vzel,
temveč na štiri leta prisilnega dela poslal.
Jetniki ne vedo, kaj naj čutijo.
Jezo, veselje, olajšanje, nemir!?
Kako naj se pomirijo, če se tisti nad njimi tako igrajo,
njihov razum v pesti drobijo in jim kalijo mir.
"Oproščeni smo!?" se jezijo in čudijo,
postavijo se nazaj na noge in v celice odkorakajo,
jezijo se in se sprašujejo, kako se to sploh sme.
S človekom se kot z lutko igrati? Pošastno! Jetniki jokajo.
"Pa me vseeno imajo za nevarnega, toda v trmi ni luči,
človek ni ne stroj ne lutka, nad tabo nihče nima moči!
In vendar so se z mano poigrali, toda jaz ne bom obupal sam,
še bom upal, še bom hodil, še bom živel dan.
Preživel sem Zločin in Kazen, zdaj pa grem naprej,
s peresom v svoji roki pišem spet brez mej.
In vedno se bom spomnil na svet leden sibirski,"
si je govoril Fjodor Mihajlovič Dostojevski!
prameni mojih las poplesavajo v zraku,
stopam po snegu skozi sibirski mraz,
hodim stran od svetlobe proti ledenemu mraku.
Vejevje tolče po razpokanih jetniških zidovih,
sneg pada na gola, nesvobodna telesa,
moje noge delajo korak za korakom v zarjavelih okovih ...
Nimam pravice do svojih idej in peresa ...
Pa me vseeno imajo za nevarnega, strahopetci oblasti,
v moči ni upanja, ni ljubezni, ni prave moči!
Zadnjič bom videl lepoto tega sveta,
pred mano izginjajo trenutki sedanjosti,
nič drugega nisem kot lutka usode, ki se z mano igra;
vse, kar vidim, so le še topli utrinki preteklosti.
Vse se ruši pred menoj, moje sanje, moj obstoj,
vsi moji gradovi so zdaj ruševine in moje ideje so prekletstvo, nemir.
Vse, kar sem imel, je odšlo stran, z mano v pokoj,
kot da bi bil strupen, pa saj nisem kak vampir!
Pa me vseeno imajo za nevarnega, slepi so od krvi,
zasužnjeni so v strahu. V strahu ni luči ...
Saj nisem strup in ne prežeči ogenj ali strela,
vem, da nisem pošast, samo sanjal sem preveč,
vem, da bi lahko moja usoda boljši konec imela,
toda zdaj so vsi upi samo neumnost – vse je odveč!
Kaj mi bo rosa, kaj beli ruski cvet?
Kje je bilo moje srce tedaj, ko sem izgubil svoj raj?
Kaj mi bodo ledene snežinke in kaj ves moj svet?
Ostajam sam v okovih, čakajoč na nebeški sijaj.
Pa me vseeno imajo za nevarnega, bojijo se me,
bojijo se resnice, ki osvobaja zasužnjene!
Ni več nežnih dekliških rok in prijateljskih vezi,
ni več družinskega miru in sovražnikove nemilosti,
samo trnje, ki bode me po telesu in naravnost v oči,
samo depresija, ki ubija me in mi ne pusti trdnosti.
Stopamo korak za korakom skozi mrzlo sibirsko noč.
Temni oblaki so zakrili sonce, ni več svetlobe in topline,
vzdihuje vsak jetnik prestrašen, na nebesa upajoč,
ni več miru, ne miline, ne dotikov, ne tišine!
Pa me vseeno imajo za nevarnega. Kako smo slepi v zlatu,
a v resnici nismo nič boljši od prašičev, ki se valjajo v blatu!
Ostajam sam, sam v vetru iz daljav, v hladni noči mi poslednji,
zaprašeno srce joče, oči pa si lažejo: "To se ne dogaja, tebe ni tu!"
Samota riše mi črne misli, preganjajo glasovi me nečedni,
me kličejo, kličejo! Me vabijo k sebi, v tih teman mir tu
v zemlji zeleni. Obupanega me vidijo in mi ne dajo miru.
Premagan ležim temi pod nogami in se ji predajam,
kličejo, kličejo! Napol sem že v snu,
nekam daleč daleč stran, na drug temen svet odhajam.
Pa me vseeno imajo za nevarnega, preveč sem mislil s svojo glavo,
preveč uporniški sem bil, da bi se rešil pred sodbo krvavo.
Jetniki stopamo pred strelski vod, cevi proti nam so uperjene,
v očeh vojakov se vidi, da čustva svoja ustavljajo,
njihove roke so v grozodejstva prisiljene,
dobro vedo, kdo smo in zakaj umiramo;
njihova srca so izgubila toplino, njihova srca so kovina,
kajti čustva bi jih zaustavila, a zaustaviti se nihče ne sme,
trpijo bolj kot mi, ko prisiljeni merijo; vest vso naj prevzame črnina!
Od tu nazaj ni poti, samo naprej se še lahko gre!
Pa me vseeno imajo za nevarnega, zapiram utrujene oči,
moje misli so v sanjah, misliti nimam več moči ...
*
Jetniki so v vrsti stali,
hladen sibirski mraz jih je hladil,
zavoljo svobodomiselnih idej na drug svet so poslani,
tam nad nebo, kjer jih nihče ne bo lovil.
Toda glej! Ravno ko je napočil čas za strel,
je nastopil častnik in prebral,
da car jim življenja ne bo vzel,
temveč na štiri leta prisilnega dela poslal.
Jetniki ne vedo, kaj naj čutijo.
Jezo, veselje, olajšanje, nemir!?
Kako naj se pomirijo, če se tisti nad njimi tako igrajo,
njihov razum v pesti drobijo in jim kalijo mir.
"Oproščeni smo!?" se jezijo in čudijo,
postavijo se nazaj na noge in v celice odkorakajo,
jezijo se in se sprašujejo, kako se to sploh sme.
S človekom se kot z lutko igrati? Pošastno! Jetniki jokajo.
"Pa me vseeno imajo za nevarnega, toda v trmi ni luči,
človek ni ne stroj ne lutka, nad tabo nihče nima moči!
In vendar so se z mano poigrali, toda jaz ne bom obupal sam,
še bom upal, še bom hodil, še bom živel dan.
Preživel sem Zločin in Kazen, zdaj pa grem naprej,
s peresom v svoji roki pišem spet brez mej.
In vedno se bom spomnil na svet leden sibirski,"
si je govoril Fjodor Mihajlovič Dostojevski!