Pisanje knjige

Objavljeno 05.04.2014, 17:59 od pavlicm

Hejj! Zanima me že je še kdo od vas začel pisati knjigo ali pa si jo želi začeti pisati?
Jaz sem jo in ne vem ali se mi splača nadaljevati?
Ali bi kdo želel prebrati začetek?
Prosila bi tudi za mnenja. Hvala. :)

Po ozkem hodniku hodim že kar nekaj časa. Luči, ki visijo iz stropa ustvarjajo rumeno svetlobo, ki niti malo ni podobna pravi sončni svetlobi. Kdaj se bo ta hodnik končal? Ali ga bo sploh kdaj konec? Kaj je lahko pričakujem na drugi strani in pravzaprav zakaj sploh vztrajam?
Obrnem se in ravno ko hočem oditi v smer iz katere sem prišla, luči nenadoma ugasnejo. Nazaj ne morem, ker je pot predolga in gotovo bi se brez svetlobe izgubila v labirintu dolgih hodnikov, ki ničkolikokrat spreminjajo smer.
Iz žepa potegnem telefon in ugotovim, da je baterija skoraj prazna. Kaj naj naredim? Nekaj časa tako premišljujem in stojim na mestu, nato pa zaslišim ropot in nekakšno kikirikanje. V trenutku začnem teči v nasprotni smeri, od katere sem prišla. Telefon oddaja šibko svetlobo in zato me postaja vse bolj strah, ker bom kmalu ostala prav brez vsega. Ostane mi samo ena možnost. Preprosto ne smem odnehati.
Tečem in tečem in bolijo me prav vsi deli telesa. Po grlu me žge, zaradi hladnega zraka. Na tleh se pojavi ravna, svetla črta. Svetloba. Končno. To pomeni, da so pred mano konec hodnika, še bolje – vrata. Za sabo ponovno zaslišim ropot in si preprosto ne upam prenehati teči.
Začutim bolečino na predelu glave in znajdem se na zadnjici. Nekaj časa samo sedim na tleh in hitro ter globoko diham. Bolečina na glavi postaja vse bolj izrazita. Z roko se dotaknem bolečega mesta in roki začutim gosto in lepljivo tekočino. Kri. Še enkrat globoko izdihnem in se poberem s tal.
Roka se mi trese in bojim se prijeti za kljuko. Pod prsti občutim hladno kovino in počasi odpiram vrata. Svetloba postaja vse bolj močna in me kmalu popolnoma zaslepi. Spet zaslišim ropot. Ne prenesem več tako velikega pritiska in začnem vpiti.

»Nina! Pomiri se, samo sanje so,« zaslišim znan mamin glas.
Končno se prebudim in vse dobi smisel, ko skozi okno zagledam jasen dan. Zaslepila me je sončna svetloba in ropot je nastal ob dvigu žaluzij.
»Uhh!« Oddahnem si in pomislim, kakšna nočna mora me je tlačila. Ko mami zapusti sobo počasi zlezem iz postelje. Še vedno sem pod stresom in komaj vstanem. Tik pod dlanjo desne roke, začutim skelenje. Počasi obrnem roko in na roki zagledam majhnega petelina. Tatu majhnega petelina.
Kaj se dogaja z mano? Nikoli nisem imela želje po tem, da bi mi nekdo z iglo v mojo kožo vnašal črnilo. Pa tudi če bi si želela, ga nebi smela imeti, ker tega moj oče nebi nikoli prenesel. To ne more biti tatu, ker takšne stvari preprosto ne nastanejo kar čez noč. Verjetno je samo slika narisana z alkoholnim flomastrom. Verjetno je vse skupaj le neslana šala in bo podoba kmalu zbledela. Ne glede na to ali je tatu ali pa samo podoba narisana z flomastrom, mora ostati skrito.

Oblekla sem kavbojke in dolgo majico, da bi prekrila stvar na roki. Pograbila sem torbo in odšla v zgornje nadstropje naše hiše.
Kljub tem, da sem si v kopalnici dolgo časa z vodo skušala spraviti podobo z roke mi ni uspelo. Poskušala sem tudi z milom, pri čimer sem se tako zatopila v svoje opravilo, da sploh nisem opazila, kdaj je v kopalnico prišla moja mlajša sestra Klara.
Ko sem jo zagledala, sem ji skušala pojasniti, da je slika le narisana in sem si jo včeraj med tuširanjem pozabila spraviti z roke.
»O čem govoriš?« me je vprašala in začudeno pogledala.
»O petelinu na moji roki. Ali si slepa! Prosim ne povej očiju, ker je le navadna slika. Gotovo bo mislil, da je tatu.« sem ji odgovorila in hotela prepričati v svojo izmišljeno zgodbico.
»Nobene slike ne vidim, kaj šele petelina! Tebi se je zmešalo.« je dejala in odšla iz kopalnice.
Nič mi ni bilo jasno. Bila sem tako zmedena kot še nikoli. Obraz sem si umila z hladno vodo in si na hitro počesala dolge rjave lase. Oddirjala sem v kuhinjo naredila nekaj požirkov čaja in odšla proti vhodnim vratom.
»Nina, kaj se dogaja?« je zanimalo mamo.
»Nič. Samo mudi se mi. Malo sem že pozna.« Sem odvrnila in iz omare potegnila stare allstarke.
»Meša se ji,« je rekla Klara in se začela pogovarjati z bratom Rokom.

Končno mi je uspelo obuti čevlje in oditi iz hiše. Hoja proti šoli je eden izmed mojih najljubših delov dneva. V ušesih imam slušalke, poslušam glasbo in opazujem gozd, skozi katerega vodi precej krajša pot do šole. Vse skupaj je na običajen dan moja sprostitev in odklop od vsega, kar se v mojem življenju dogaja.
Danes pa zagotovo ni običajen dan. Po glavi se mi podi preveč misli. Veliko stvari si ne znam razložiti in to me spravlja ob živce. Ali se mi je mogoče res zmešalo? Zakaj se ne morem sprostiti? Zakaj imam tako zlovešč občutek v trebuhu? Kako to, da sem kar čez noč dobila tatu in zakaj ga Klara ni videla? Ker misli še kar nočejo izginiti povečam volumen glasbe in jih tako vsaj malo zadušim.
Po približno 15 minutah hoje stopim na Cesto talcev in kmalu zagledam šolo, pred katero se zbirajo najstniki. Med njimi opazim tudi nekaj novih, prestrašenih in zmedenih obrazov. Sklepam, da so prvošolčki, ki se jim niti približno ne sanja, kaj vse bodo doživeli v tej veliki sivi stavbi.
Čisto pri vhodu pa zagledam moje prijatelje. Ob pogledu na Niko sem se zasmejala in ji poslala začuden pogled, ker je zelo tesno ob njej stal Luka. Hodi v tretji letnik in resnično zgleda kot maneken.
»Ti razložim kasneje,« je zašepetala, ne da bi on to opazil.
Korak stran pa sta stala Matej in Aleks.
 »Hej Nina! Sem že mislil, da si pozabila, da se je šola že začela!« Obrnem se nazaj proti vhodu in zagledam Mateja ter Aleksa. Matej je eden izmed mojih najboljših prijateljev. Nisem mu odgovorila, ampak sem ga samo prijateljsko boksnila v ramo.

Nekdo 03.07.2015, 19:20

pavlicm 04.07.2015, 12:05

Nekdo 06.07.2015, 09:25

Za sodelovanje v temi se prijavite.

  • © Dijaški.net 2000-2019
  • Vse pravice pridržane