Gradivo: Vipavska dolina [02] - družbeno-geografske značilnosti
Vsebina gradiva
Družbeno-geografske
značilnosti Vipavske
doline
1
Kazalo:
Uvod, osnovne značilnosti Vipavske
doline
3
Prebivalstvo in naselja
3
Gospodarstvo
9
Kmetijstvo
9
Industrija
10
Turizem
10
Viri
13
2
Vipavska dolina
leži med visokima dinarskima planotama Trnovski gozd in Nanos na
severu ter nizko planoto Kras na jugu. Na vzhodu meji na Pivško podolje, na
severozahodu pa na Kambreško hribovje in Banjšice. Razteza se od vzhoda proti zahodu:
od povirja potoka Močilnika pod Razdrtim do Goriške ravnine ob državni meji z Italijo. V
dolžino meri približno 40 kilometrov.
Glavne značilnosti pokrajine so prevlada fliša, submediteransko podnebje, ki omogoča
posebne kulture in zgodnje pridelke, in razraščanje terciarnih dejavnosti zaradi prometno
prehodne obmejne lege.
Slika 1: Vipavska dolina
Prebivalstvo in naselja
V Vipavski dolini so prva strnjena naselja nastala v starejši železni dobi, prve posamične
naselbine pa so se pojavile že ob koncu bronaste dobe. Najstarejša antropogena prvina v
kulturni pokrajini so utrjena selišča – t.i. gradišča, ki so nastala na obrobju dna Vipavske
doline in Goriškega polja (Danijel, Sv. Marija nad Vitovljami, Rihenberk nad Branikom,
Mirenski grad, Kekec).
V antiki se je težišče poselitve premaknilo v dolino, najpomembnejša naselja pa so bila v
Biljah, Bukovici, Mirnu in Vogrskem, ki so nastala ob rimski cesti med Aquilejo in Emono.
V zgodnjem srednjem veku se je poselitev neprekinjeno nadaljevala na območjih Solkana,
Vitovelj, Batuj, Vrtovina in Bilj. Poselitev se je v visokem srednjem veku še bolj zgostila z
utrjenimi postojankami Vogrsko, Sv. Pavel v Vrtojbi, Zalošče, Šempas in Ozrenj nad
Renčami.
Po prvem popisu prebivalstva leta 1869 je v Vipavski dolini živelo 38.757 ljudi. Število je
do 1. svetovne vojne naraščalo, po priključitvi ozemlja k Italiji pa je začelo nazadovati.
3
Takrat je trgovina z območjem razpadle Avstro-Ogrske skorajda zamrla in velika
gospodarska kriza je prisilila številne Vipavce in Goričane, da so si poiskali zaposlitev
drugje, predvsem v Ameriki in drugih evropskih deželah.
Po 2. svetovni vojni je bila celotna Vipavska dolina in del Goriške ravnine priključena k
Jugoslaviji. Uvajanje zadružništva, mehanizacija kmetijstva, deagrarizacija in
industrializacija so sprožili preseljevanje prebivalstva v večja središča in število
prebivalstva je zopet začelo naraščati (ob popisu leta 1961 45.972 prebivalcev, ob popisu
leta 1991 63.052 prebivalcev). V tem času je nastala Nova Gorica in se razvila v eno
izmed za bivanje najbolj privlačnih območij v Sloveniji.
Slika 2: Prebivalstvo Vipavske doline
Vipavska dolina je gosto poseljena pokrajina, leta 1991 je bila povprečna gostota 166 ljudi
na km
2
. Najpogosteje sta poseljeni Goriška ravnina in spodnji del Vipavske doline, kjer živi
več kot 300 ljudi na km
2
, najmanj pa Vipavska brda z 60 ljudmi na km
2
in Vrhe s 20 ljudmi
na km
2
.
Slika 3: Zgornja Vipavska dolina
Še leta 1961 je bilo največ aktivnega prebivalstva Vipavske doline zaposlenega v
kmetijstvu, še posebno v zgornjem delu Vipavske doline, Vipavskih brdih in na Vrheh.
Delež sekundarnih in terciarnih dejavnosti je že leta 1961 znašal več kot 50%,
osredotočene pa so bile predvsem v srednjem in spodnjem delu doline in na Goriški
ravnini. Najmanj ljudi je bilo zaposlenih v kvartarnem sektorju.
Rezultati popisa iz leta 1991 so pokazali, da se je najbolj spremenil delež zaposlenih v
primernem in sekundarnem sektorju, saj je bilo v primarnem sektorju zaposlena le še
desetina prebivalstva, v kvartarnem pa že četrtina prebivalstva.
Starostna sestava je razmeroma ugodna, še posebno v območjih doseljevanja. Nad ravnjo
državnega povprečja je tudi izobrazbena sestava. Kmečkega prebivalstva je bilo leta 1991
le še 6%.
V naseljih z manj kot 100 prebivalci živijo le 3% prebivalcev in v naseljih z do 300
prebivalcev le 14%. Naselja so za naše razmere precej velika, a le Nova Gorica ima več
4
kot 10.000 prebivalcev, v njej torej živi skoraj četrtina vsega prebivalstva. Naslednja
četrtina ljudi prebiva v krajih z 2000 do 10.000 prebivalci. Leta 1991 je bil delež urbanega
prebivalstva 52%. Večji kraji dokaj hitro rastejo, za bolj odročna podeželska naselja pa je
značilen proces depopulacije.
V Vipavski dolini se je razvil dokaj enoten način poselitve, ki ustreza poselitvenim
vzorcem sredozemskega vplivnega območja z gručastimi naselji in zaselki na obrobju
dolin, v zavetju gričev in na temenih nižjih vzpetin. Najstarejša naselja stoje na gričih in
ob izvirih, a nad ravnino, kjer ni bilo nevarnosti poplav. Najgosteje sta poseljena severno
vznožje Vipavskih brd in prisojni flišni robni pas Vipavske doline pod Nanosom in
Trnovskim gozdom. Sredi doline sta le naselji Selo in Batuje ter delno Ajdovščina, ki je
nastala na ravnini iz strateških razlogov.
Srednjeveška naselja v Vipavski dolini so običajno zasnovana ob izstopajoči cerkvi s
pokopališčem. Hiše s strnjenimi dodatki sestavljajo dolge nize in ozke ulice, ki največkrat
potekajo vzporedno s pobočji. Imajo ometane fasade in položne strehe, ki so pokrite s
korci, ki so v krajih, izpostavljenih burji, obteženi s kamni, imenovanimi golobice.
Nova Gorica
Slika 4: Nova Gorica
Nova Gorica je največje in najpomembnejše, pa tudi najmlajše naselje v pokrajini. Nastalo
je po določitvi meje med Italijo in bivšo Jugoslavijo leta 1947. Nova meja je Goriško
ravnino od Solkana na severu do Mirna na jugu presekala na dva dela in stara Gorica je z
vsemi naselji na zahodno pripadla Italiji. Na slovenski strani sta ostali le goriški predmestji
Šempeter in Solkan ter železniška postaja ob progi med Bohinjsko Bistrico in Trstom.
Novo Gorico so načrtno zgradili na mokrotni ravnici ob potoku Korenu. Na južni strani
mesta se dviga flišna gorica, na kateri stoji Goriški grad, ki je naselju dal ime.
5
Slika 5: Meja med Slovenijo in Italijo, med Gorico in Novo Gorico
Nova Gorica je posebnost med slovenskimi mesti. Zasnoval jo je arhitekt Edo Ravnikar
(1907-1993) s sodelavci. Naselje naj bi bilo zasnovano kot »vrtno mesto« z jasno ločenimi
upravnimi, gospodarskimi, stanovanjskimi, poslovnimi in drugimi predeli ter z ločenima
pasovoma za promet in pešce. Mesto naj bi imelo nizko gostoto zazidave ter veliko
zelenic, parkov in drevja. Ta načrt se je sicer uveljavil le na začetku gradnje ob dveh
osrednjih ulicah. V celoti pa Nova Gorica daje vtis odprtega, z zelenjem bogatega mesta,
kakor je značilno za severno primorska mesta.
Slika 6: Meja med Italijo in Slovenijo v Novi Gorici
V razvoju mesta lahko ločimo dve obdobji. Prva štiri desetletja sta mesto in število
njegovih prebivalcev hitro rasla. V Novo Gorico so se priseljevali ljudje iz goriške okolice,
6
iz raznih krajev Slovenije in nekdanje Jugoslavije. Sredi osemdesetih let se je rast mesta
upočasnila. Do tedaj so bile temeljne upravne in gospodarske zgradbe že zgrajene in
državne naložbe v mesto so se zmanjšale. Poleg tega so se zaradi izpraznjenosti
bližnjega migracijskega zaledja ustalili doselitveni tokovi in z njimi povezane potrebe po
množični stanovanjski gradnji. Ljudje so se vse pogosteje odločali za individualno zidavo
na obrobju Nove Gorice ter v bližini sosednjih krajev Šempetra, Solkana, Kromberka in
Rožne Doline, ki se vse bolj zlivajo v enotno somestje.
Nova Gorica je upravno, gospodarsko, šolsko in kulturno središče Vipavske doline,
Goriških brd, spodnjega Posočja in severozahodnega dela Krasa. Mesto ima ob odprti
državni meji tri maloobmejne prehode, v Vrtojbi in Rožni Dolini pa sta mednarodna mejna
prehoda. To je zelo ugodno za razvoj turizma, ki sloni predvsem na igralništvu ter prodaji
bencina in gostinskih uslug dnevnim obiskovalcem iz Italije. Od konca osemdesetih let
daje vse pomembnejši pečat mestu in pokrajini zabaviščna industrija, ki pa avtohtonemu
prebivalstvu prinaša tudi neprijetne stranske učinke. Razvija se strojna proizvodnja, lesna,
živilska in elektro industrija.
Šempeter pri Gorici
je drugo največje naselje in zaposlitveno središče na Goriškem.
Dve desetletji po novi razmejitvi je opravljal upravne, gospodarske in druge mestne
funkcije, ki jih je pred tem imela Gorica, po zgraditvi Nove Gorice pa je ta postopoma
prevzela vse regionalne funkcije, razen zdravstva, saj bolnišnica v Šempetru pokriva
potrebe prebivalstva celotne severne Primorske. Zelo pomemben je tudi prometni položaj
naselja, preko njega vodi najpomembnejša prometna smer iz notranjosti Slovenije v
Italijo.
Solkan
, nekdanje predmestje Gorice in danes Nove Gorice, je starodavno naselje, nastalo
na prometno in strateško izredno pomembnem kraju, kjer Soča med strmimi pobočji
Svete gore in Sabotina izstopi iz ozke doline na odprto Goriško ravan.
Po letu 1947 je bil središče goriškega okraja s sedeži gospodarskih podjetij, upravnih
služb in kulturnih ustanov. Z nastankom Nove Gorice je številne dejavnosti izgubil, bil
nekaj časa priključen Novi Gorici, od leta 1988 pa je ponovno samostojno naselje.
Slika 7: Solkan
Ajdovščina
je središče Vipavske doline. V antiki se je naselje imenovalo Castra, mimo
njega pa je vodila rimska cesta, ki se je ravno na tem mestu razcepila. Območje
Ajdovščine pa je bilo poseljeno še pred rimsko dobo, o tem pričajo številni ostanki in tudi
ime naselja Gradišče.
V zgodovinskih virih je Ajdovščina prvič omenjena leta 1507 in približno v tem času je
dobila tudi tržne pravice. V drugi polovici 18. stoletja je zaradi ugodne prometne lege in
lege ob Hublju, ki je bil s svojo vodnatostjo temelj za razvoj obrti, postala pomembnejša
7
od Vipavskega Križa. Na bližnjem pobočju Kovku so pridobivali tudi železovo rudo, ki so jo
topili v Fužinah. Tu so nastale velike livarne. Pozneje so v Ajdovščini začeli nastajati
številni industrijski obrati, do nje je bila zgrajena tudi železniška proga, ki je bila na
začetku pomembna predvsem za prevoz lesa s Trnovskega gozda.
Danes so v Ajdovščini pomembne naslednje industrijske panoge: živilska (tovarna sadnih
sokov Fructal, Mlinotest), tekstilna (Tekstilna, IKA), kovinska, pohištvena (Lipa, Duka),
lesna in gradbena (Primorje, Gradbeno obrtno podjetje) industrija.
Slika 8: Ajdovščina
Vipava
je središče zgornjega dela Vipavske doline. Zaradi lege ob povirnih krakih reke
Vipave jo imenujemo tudi »slovenske Benetke«. V srednjem veku je dobila tržne pravice,
vendar se pozneje ni razvila v pomembnejše mestno središče. V času Avstro-Ogrske je
bila sedež sodnega okraja. Zaradi oddaljenosti od železnice in ne najbolj ugodne
prometne lege se v njej ni razvila pomembnejša industrija, a že od nekdaj je veliko
pomenila v vinski trgovini in bila nasploh kmetijsko središče Vipavske doline.
Slika 9: Vipava
Med starimi mestnimi naselji Vipavske doline izstopa
Vipavski Križ
. Zrasel je sredi
doline, na približno sto metrov visokem griču, ki je omogočal obrambo in razvoj
srednjeveškega naselja.
Po zgodovinskih virih je Vipavski Križ eden od prvih trgov v Vipavski dolini in že na
začetku 16. stoletja mesto, ki pa razen strateških ugodnosti ni imelo nobenih drugih
8
razvojnih prednosti. Zato je zaostalo v razvoju in po pomenu ga je kmalu prehitela
Ajdovščina.
Slika 10: Vipavski Križ
Gospodarstvo
Kmetijstvo
Vipavska dolina je tradicionalno kmetijska pokrajina. V spremembah rabe tal med letoma
1900 in 1994 se kažejo določene spremembe, ki pa veljajo za vso Slovenijo. Zmanjšal se
je delež intenzivno obdelanih zemljišč, povečal pa se je delež travnikov na račun
opuščanja obdelovanja njiv in povečal delež gozdov zaradi zaraščanja pašnikov in
travnikov.
Raba tal se je spremenila tudi zaradi melioracij. Te so izvajali od leta 1973, ko sta bila
sprejeta Zakon o kmetijskih zemljiščih in Zakon o vodah.
Zaradi obsežnih melioracij in komasacij, ki so zajele predvsem dno Vipavske doline, se je
raba tal v nekaj letih močno spremenila, s tem pa tudi sama podoba pokrajine.
V Vipavski dolini je bil stoletja prisoten značilen vzorec zemljiške rabe –
polikulturno
samooskrbno usmerjeno kmetovanje
. Po 2. svetovni vojni se je zaradi razvoja
industrije in vse slabših razmer za zasebno kmetijstvo začel hiter proces
deagrarizacije
.
Cilji tedanje kmetijske politike so bili usmerjeni predvsem v razvoj
družbenega
kmetijstva
. Številni kmetje, predvsem manjši, so se zaposlili v neagrarnih dejavnostih,
obdelavo svojih zemljišč pa so
ekstenzivirali
ali pa v celoti zapustili, čeprav so jih
zadržali v svoji lasti.
Današnje kmetijstvo je torej odsev načrtnega usmerjanja kmetijstva v zadnjih dvajsetih in
več letih, ko so skušali z agrotehničnimi posegi
intenzivirati
kmetijsko pridelavo na
obsežnih nižinskih predelih Vipavske doline. Zgradili so obsežne osuševalne sisteme,
zaradi poletne sušnosti pa je predvideno tudi namakanje, predvsem z vodo iz vodnih
zadrževalnikov.
Poleg
sadjarstva
je pomembna gospodarska panoga predvsem
vinogradništvo
.
Vipavska dolina slovi po številnih vrhunskih vinih kot so barbera, beli pinot, merlot, rebula
in rose. Vinogradi so značilni za celotno območje Vipavske doline, največ pa jih je v
Vipavskih brdih, kjer pridelujejo visoko kakovostna bela vina. Obseg vinogradniške
proizvodnje se v zadnjih letih še povečuje, saj obnavljajo stare in urejajo nove vinograde.
9
Na razvoj kmetijstva in oblikovanje kmetijske pokrajine so po začetku šestdesetih let 20.
stoletja pomembno vplivale naložbe v širitev kmetijske pridelave na družbenih posestvih.
V začetku sedemdesetih let je kmetijski kombinat s hruškami zasadil obrečne ravnice v
okolici Renč in Bukovice, pozneje pa še zemljišča na levem bregu Vipave, južno od Bilj.
Živinoreja
je v Vipavski dolini manj pomembna kmetijska panoga. Število goveje živine
je okoli 7500 glav. Prašičereja je namenjena predvsem za domače potrebe, vse bolj pa se
uveljavlja tudi perutninarstvo.
Industrija
Prva pomembnejša industrijska panoga v Vipavski dolini je bilo
opekarstvo
, ki pa je do
danes že skorajda povsem zamrlo. Nadomestile so ga nove panoge, ki predelujejo
surovine iz zaledja ali pa izkoriščajo zadostno število kvalificirane delovne sile. Uveljavile
so se kovinska, tekstilna, obutvena, lesna in živilska industrija. Glavna industrijska
središča so Nova Gorica, Šempeter pri Gorici in Ajdovščina, nekaj tovarn pa je tudi ob
spodnjem toku reke Vipave, na območju med Dornberkom, Volčjo Drago in Mirnom.
Nekatere tovarne so se znašle v krizi, a ti obrati dajejo ljudem iz bližnje in daljne okolice
zaposlitev. V zaledju večjih mest in v njih samih se krepi podjetništvo, pri tem imata
pomembno vlogo proizvodna in storitvena obrt.
Prek Vipavske doline teče najkrajša prometna vez med severno Italijo in osrednjim delom
Evrope, zato država posodablja cestno omrežje. Največja težava ostaja povezava z
zgornjim Posočjem. Železnica, ki pripelje do Nove Gorice z Jesenic in se prek Krasa
nadaljuje do Divače, kjer se priključi na glavno progo med Ljubljano in Trstom, je slabo
izkoriščena.
Turizem
je razmeroma nepomembna dejavnost, a v Novi Gorici se je v zadnjih letih
razvilo
igralništvo
(npr. HIT Casino Perla, HIT Casino Park). Igralnice obiskujejo predvsem
premožni Italijani.
Slika 11: HIT Casino Perla
Pomembna nosilci kulturno-turistične dejavnosti so tudi gradovi Kromberk, Zemono pri
Vipavi in Rihemberk, dvorec Vogrsko ter frančiškanski samostan Kostanjevica, kjer je
pokopan
zadnji francoski bourbonski kralj Karel X.
z družino.
10
Slika 12: Grad Kromberk
Slika 13: Dvorec Zemono pri Vipavi
Slika 14: Grad Rihemberk
11
Sorodne vsebine
| Sociološka metodologija | ||
| Rimljani [04] | ||
| Izločala [02] - bolezni | ||
Statistika prenosov
Dnevna porazdelitev
Vrsta prenosa
Izpostavljene vsebine
Zmajski poprav'c: ne meči stran, ampak popravi Najnovejša gradiva